Workplace injury claim dismissed because fall on commute was general life risk, not specific to work duties.

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Če škodni dogodek ni posledica specifičnosti, ki jo predstavlja pot na delo ter ni v nikakršni zvezi z delom, marveč je posledica življenja kot takega, ni podan temelj po 73. členu ZTPDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naročilo, naj plača pravdne stroške tožene stranke v odmeri 91.475,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da sodišče izvedenih dokazov ni ocenilo pravilno, pri tem še posebej izpostavlja prijavo poškodbe pri delu. Šlo naj bi za poškodbo pri delu, saj jo je delodajalec kot tako tudi registriral. Pritožnik navaja, da se je poškodoval na poti v službo. V tem primeru naj bi šlo za kvalificirano naključje in delodajalec odgovarja po načelu domnevne vzročnosti. V kolikor tistega dne ne bi odšel na delo, se mu tak škodni dogodek ne bi pripetil.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo in razlogi prvega sodišča. To je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožnik formalno sicer graja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pa glede tega ne navaja ničesar določnega. Pritožbena navedba, češ da je sodišče napačno ovrednotilo dokaz - prijavo poškodbe, skuša vsebinsko doseči, da bi sodišče odločilo v skladu z načelom formalnega dokaznega pravila. Pritožbeno sodišče pripominja, da naše pravo sloni na načelu proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Dejstvo, da je tožena stranka kot delodajalec tožnikovo poškodbo registrirala kot poškodbe pri delu ter mu priznala 100% plačo, še ne pomeni, da gre tudi v resnici za poškodbo pri delu. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vprašanje, ali je obravnavani življenjski dogodek šteti kot poškodbo v zvezi z delom, pravno vprašanje. Natančneje: gre za uporabo materialnopravnega določila 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, ki pravi, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki jo je utrpel pri ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Že prvo sodišče pravilno razloguje, da morajo biti za prisojo odškodnine podani vsi pogoji odškodninskega delikta. V obravnavani zadevi naj bi po mnenju tožnika tožena stranka odgovarjala po načelu domnevne vzročnosti, torej objektivno. Pogoj za objektivno odškodninsko odgovornost je, da gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (154/2 čl.

Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tretji odstavek istega člena pa še dodaja, da se za škodo ne glede na krivdo odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih. 73. člen ZTPDR izrecno ne določa česa takšnega. Navedeno določilo namreč napotuje na uporabo splošnih načel odškodninskega prava. To pomeni, da bo treba praviloma uporabiti pravila o krivdni odgovornosti. Res pa je, da delodajalec lahko odgovarja tudi objektivno, vendar morajo biti za to izpolnjeni pogoji iz že citiranega 2. odstavka 154. člena ZOR. Kar se tiče obstoja krivdne odgovornosti, je že prvo sodišče natančno in pravilno obrazložilo, da tožencu v tej smeri ni kaj očitati ter zakaj le-ta ni podana.

Nenazadnje tudi sama pritožba vsebinsko ne zatrjuje obstoja krivdne odgovornosti. Nasprotno pa zatrjuje obstoj pogojev za objektivno odgovornost, zato pritožbeno sodišče odgovarja, da le-ti niso podani ter v nadaljevanju tudi navaja razloge. Temeljni pogoj za uporabo navedenega določila pa je, da škoda nastane v zvezi z delom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ta predpostavka ni izpolnjena. Osnovno izhodišče abstraktnega dejanskega stanu iz 73. člena ZTPDR je, da poškodba nastane pri delu.

Zakonodajalec to zvezanost med delom in poškodbo sicer širi, vendar pa navedenega pravila vseeno ni mogoče razumeti tako, da bi pokrivalo prav vse, še tako oddaljene naključne dogodke. To pravilo je tako na primer mogoče uporabljati tudi za škodo, ki se delavcu pripeti na poti v službo, vendar pa mora biti podana zveza med nevarnostjo, ki jo takšna pot redoma predstavlja, in škodnim dogodkom. Pot na delo je življenjsko opravilo - gibanje kot še mnogo drugega, del posameznikovega življenja. Po drugi strani pa pot na delo vsebuje tudi to specifiko, da je delavec namenjen od doma v službo, namen je torej priti na delo in to delo opravljati. V kolikor ta značilnost povečuje nevarnost, ki je sicer lastna slehernemu človekovemu gibanju ter iz te povečane nevarnosti tudi nastane škode, potem je moč uporabiti določbo 73. člena ZTPDR. V kolikor pa škoda nastane zaradi nevarnosti, ki je v življenju tudi sicer vseskozi prisotna, pa je odgovor obraten. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ustreza temu drugemu primeru. Tožnikov padec nikakor ni posledica specifičnosti, ki jo predstavlja pot na delo ter ni v nikakršni zvezi z delom, marveč je posledica življenja kot takšnega. Prvo sodišče je tako pravilno razlogovalo, da niso podani pogoji, ki jih nalagajo splošna načela odškodninskega prava, kar izrecno zahteva 73. člen ZTPDR. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbo zavrniti. Ker prvo sodišče ni zagrešilo tudi nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.