Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 306/2000 ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.306.2000 AI generated

Appeal allowed; premature assumption of withdrawal due to non-payment of court fees dismissed when fee assessment order issued timely.

Case Number VSL sklep II Cp 306/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court reversed the first-instance judgment that had suspended proceedings based on a presumed withdrawal of the lawsuit due to non-payment of court fees. The plaintiff argued the court erred by issuing the fee assessment order and suspension simultaneously before the fee payment deadline expired, citing a legal vacuum under the transitional laws. The court held that the procedural rule for presumed withdrawal applies only when the fee assessment order is issued after the deadline has passed, which was not the case here since the plaintiff filed the request for assessment within the statutory period.

Legislator headnote

AI generated

s. 180/4 ZPP; s. 26/3, 26/4 ZST: The presumption of withdrawal of a lawsuit due to non-payment of court fees applies only when the court issues a fee assessment order after the statutory payment deadline has expired, not when the order is issued concurrently with the suspension of proceedings before the deadline passes.

Keywords

AI generated
presumption of withdrawal court fees assessment procedural timeline suspension of proceedings transitional provisions legal vacuum fee payment deadline

Cited Legislation

AI generated
s. 180/4 ZPP
s. 26/3 ZST
s. 26/4 ZST
s. 27/1 ZST
s. 333/2 ZPP
s. 155 Ustave RS
s. 188/3 ZPP
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Če tožnik pravočasno vloži zahtevo za odmero sodne takse (pred potekom z opominom določenega roka), niso podani pogoji za uporabo procesnega pravila o presumpciji umika tožbe zaradi neplačila sodne takse.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ustavilo postopek zaradi domnevnega umika tožbe. V obrazložitvi je navedlo, da tožnik niti po opominu ni plačal predpisane takse in da je bil njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnjen s sklepom z dne 15.11.1999. Proti sklepu je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Navaja, da je dne 15.11.1999 prvo sodišče zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Dne 17.11.1999 je sodišče izdalo tožniku opomin za plačilo sodne takse v znesku 77.836,00 SIT in takse opomina v znesku 3000,00 SIT z opozorilom, da bo v primeru neplačila po preteku 15 dnevnega roka v skladu z določbo 180.člena ZPP štelo, da je tožba umaknjena. Meni, da je sodišče preuranjeno izdalo opominsko takso, saj bi moralo počakati na pravnomočnost sklepa o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Poleg tega je sodišče po pritožnikovem mnenju ravnalo v nasprotju s predpisi o sodnih taksah, saj bi moralo sodišče tožniku najprej poslati nalog za plačilo sodne takse (člen 26/3 ZST) in nato opomin (26/4 ZST). Situacija presumcije umika tožbe bi nastopila, če tožnik v 15 dneh po opominu ne bi plačal takse. Zato je tožnik predlagal izdajo odločbe o odmeri sodne takse, čemur je sodišče ugodilo. Sodno takso za tožbo je poravnal v roku treh dni po prejemu tega sklepa. Pritožbi prilaga potrdilo o plačilu takse. Sodišču očita, da je nepravilno uporabilo določbe pravdnega postopka (člen 180/4 ZPP v zvezi s 26.členom ZST), ko je istega dne, ko je izdalo sklep o odmeri sodne takse, izdalo tudi sklep o ustavitvi postopka.

Pritožnik meni, da bi moralo sodišče z ustavitvijo postopka počakati, da preteče 15 dnevni rok od izdaje sklepa o odmeri. Nadalje navaja, da je tožnik vložil tožbo pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku. Prejšnji zakon ni določal plačila sodne takse kot procesne predpostavke za tožbo. Ker v prehodnih in končnih določbah po pritožnikovem mnenju ni nikakršnih določb, ki bi urejala tovrstno situacijo, gre za pravno praznino, ki jo je po analogiji mogoče zapolniti z določili Ustave RS. Določilo člena 155 Ustave RS izrecno prepoveduje povratnost veljave zakona, razen če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Pri tem meni, da konkretno prvo sodišče ni imelo pravne podlage za uporabo določb novega ZPP-ja o domnevnem umiku tožbe zaradi neplačila sodne takse.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni potrebe po uporabi sklepanja po podobnosti, zlasti ne z Ustavo Republike Slovenije (analogija iuris), ker ni zatrjevane pravne praznine. Dosedanji Zakon o pravdnem postopku - ZPP/1977 se je po določbi drugega odstavka 501.člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99) prenehal uporabljati z dnem uveljavitve sedaj veljavnega ZPP (velja od 14.7.1999), razen v primerih, če je bila pred njegovo uveljavitvijo na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal (prvi odstavek 498.člena ZPP). Slednje ne velja za konkretno zadevo. Ker ta prehodna določba terja uporabo sedaj veljavnega procesnega zakona (ZPP) od njegove uveljavitve dalje, je ne glede na datum vložitve tožbe za presojo te situacije neposredno uporabljiva določba četrtega odstavka 180.člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 188.člena ZPP. Skladno s citirano določbo se tožba šteje za umaknjeno, če tožeča stranka ne plača predpisane takse za tožbo po opominu, ki ji ga pošlje sodišče po predpisih o sodnih taksah, in niso dani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks.

Konkretno je taksna obveznost za tožbo po določbi 1.točke drugega odstavka 4.člena Zakona o sodnih taksah (ZST) nastala z dnem njene vložitve (8.3.1999). Pri izterjavi neplačane takse za tožbo postopa sodišče po določbi četrtega odstavka 26.člena ZST, po kateri pošlje taksnemu zavezancu opomin, naj v 15 dneh od vročitve opomina plača sodno takso. V teh primerih se plača taksa za opomin. S tem v zvezi pritožnik zmotno navaja, da bi moralo sodišče ravnati po tretjem odstavku 26. člena ZST in taksnemu zavezancu pred opominom najprej poslati nalog za plačilo sodne takse. Ta način je predpisan pri izterjavi taks za sodna dejanja (pri katerih stranka ni navzoča) in ne za izterjavo neplačane takse za tožbo. Tudi pritožnikova navedba, da je prvo sodišče izdalo opominsko takso preuranjeno - pred pravnomočnostjo sklepa o zavrnitvi predloga za oprostitev sodnih taks, ni več pravno relevantna, saj omenjeni sklep ni bil izpodbijan s pritožbo in je zato postal pravnomočen z dnem njegove izdaje tj.

15.11.1999 (drugi odstavek 333.člena ZPP).

Pač pa je po predpisih o sodnih taksah (27.člen ZST v zvezi s četrtim odstavkom 180.člena ZPP in tretjim odstavkom 188.člena ZPP) v procesnopravnem smislu zmotna odločitev prvega sodišča, da ustavi postopek zaradi neplačila sodne takse za tožbo. Zoper nastalo taksno obveznost je tožnik dne 2.12.1999 vložil zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Po določbi prvega odstavka 27.člena ZST je sodišče na zahtevo stranke dolžno izdati odločbo o odmeri takse. To je prvo sodišče storilo dne 5.1.2000 in sicer istega dne, kot je izdalo sklep o ustavitvi postopka. V času odločanja o ustavitvi postopka torej prvo sodišče ni ravnalo v skladu z Zakonom o sodnih taksah, ko glede na izdani sklep o odmeri sodne takse ni upoštevalo možnosti tožnikovega naknadnega plačila takse, in čemur je zato sledil preuranjeni zaključek, da taksa za tožbo tudi po opominu (v roku 15 dni) ni bila plačana. Prvo sodišče je tožniku vročilo opomin za plačilo sodne takse dne 23.11.1999 (glej povratnico, pripeto k list. št. 22). Zato je tembolj pomembno, da je bila tožnikova zahteva za odmero sodne takse vložena pred potekom petnajstdnevnega roka (glej dohodni zaznamek na list. št. 23 spisa). Ker je bila ta tožnikova zahteva po ZST vložena pravočasno (pred potekom roka za plačilo po opominu), je pravilen sklep o domnevnem umiku tožbe v smisludoločbe petega odstavka 180.člena ZPP. Po opisanem se tako izkaže, da je prvo sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava procesnopravno ravnalo nepravilno, ko je štelo, da so izpolnjeni pogoji za presumcijo umika tožbe in je ustavilo postopek. Zato je bilo treba na podlagi določbe 3.točke 365.člena ZPP sklep prvostopnega sodišča razveljaviti in vrniti zadevo v nadaljnji postopek.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči, ali so podane pravne predpostavke za to pravdo.