Court allows appeal, vacates first instance judgment, and remands case for new trial on sale of apartment rights.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni s troški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Lastniki iz 111., 112., 113. in 114. člena Stanovanjskega zakona so dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imel, bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim proti toženi stranki uveljavlja, da je z njo dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja št. 130 v bloku I, s kvadraturo 47 m2, v Ljubljani, Cesta A. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 33.290,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožnica zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se tožnica sklicuje na določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih, Pravilnika o stanovanjski zgradnji študentskega centra v Ljubljani ter na sklep komisije za delovna razmerja ter opozarja, da ji je bilo na podlagi navedenih predpisov in sklepa dodeljeno sporno stanovanje, na katerem je pridobila imetništvo stanovanjske pravice. Sporno stanovanje ima poseben in samostojen vhod, obsega dve sobi, kuhinjo, predsobo in kopalnico ter pokrito teraso. To stanovanje nikoli ni bilo namenjeno za bivanje študentov, pač pa je navedene prostore kot stanovanje tožena stranka dodelila svojemu delavcu. Zato ni pomembna okoliščina, da se sporno stanovanje nahaja v študentskem bloku. Z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona pa je tožnica postala lastnica tega stanovanja, ki ga je tožena stranka dolžna prodati tožnici v skladu s 117. čl. Stanovanjskega zakona.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tožbenem zahtevku oprlo predvsem na določbo iz 2. tč. 3. čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94), po kateri je predpisano, da stanovanja niso prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov, med te stavbe pa spadajo tudi študentski domovi, tožničini prostori pa se nahajajo v taki stavbi. V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati tiste prevne predpise, ki so veljali v času, ko je tožnica pridobila sporne stanovanjske prostore, po teh predpisih je treba tudi presojati njen stanovanjski položaj, kakršen je bil na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, to je 18.10.1991. Zakonske definicije o tem, kaj se šteje za stanovanje in kateri prostori niso stanovanja, so po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih in Stanovanjskega zakona, identične. Ne glede na to pa so v tej zadevi pomembna tista razmerja, ki so bila dejansko vzpostavljena v času, ko je bilo tožnici dodeljeno sporno stanovanje in dejstvo, kakšno pravico je takrat tožnica pridobila na tem stanovanju. Iz odločbe Študentskega centra v Ljubljani p.o. z dne 21.8.1980 je razvidno, da je bilo tožnici kot takratni delavki tožene stranke dodeljeno v uporabo stanovanje št.

130 v Bloku Y s kvadraturo 47 m2 v Študentskem naselju. Iz te odločbe jasno izhaja, da je bilo tožnici dodeljeno stanovanje, ne pa prostor, kot se dodeli npr. dijakom ali študentom. Pri tem ne more biti odločilnega pomena, da se to stanovanje nahaja v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov. Da je bilo tožnici dodeljeno stanovanje, je mogoče sklepati tudi iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja, iz katerega izhaja, da stanovanje obsega kuhinjo, dve sobi, predsobo in WC s kopalnico, po navedbah tožnice pa še, da k stanovanju spada pokrita terasa kot tudi, da ima stanovanje poseben in samostojen vhod. Ne more biti dvoma, da je bilo z navedeno odločbo toženki dodeljeno stanovanje v smislu 1. odst. 4. čl. takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih oziroma v smislu 1. odst. 2. čl.

sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona. Iz navedenih razlogov ne more biti dvoma, da je bilo tožnici na podlagi citirane odločbe v letu 1998 dodeljeno v uporabo stanovanje (ne pa posamezni prostor) v tej posledici pa tudi naj ne bi bilo dvoma, da je toženka v skladu s takrat veljavnim Zakonom o stanovanjskih razmerjih na tem stanovanju pridobila stanovanjsko pravico. Iz navedenih okoliščin se nakazuje, da naj bi tožnica imela ob uveljavitvi stanovanjskega zakona na spornem stanovanju stanovanjsko pravico, s tem pa naj bi tudi izpolnjevala pogoje za pravico do odkupa stanovanja po 1. odst. 117. čl. Stanovanjskega zakona, tožena stranka pa naj bi bila dolžna po istem zakonitem določilu tožnici prodati sporno stanovanje.

Vseh teh zgoraj navedenih dejstev in okoliščin prvo sodišče ni obravnavalo niti presojalo. V tej smeri tudi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje in zato prvo sodišče tudi ni moglo pravilno uporabiti materialnega prava pri svoji odločitvi. V novem postopku bo treba upoštevati zgoraj nakazane okoliščine, jih obravnavati in presoditi in tudi ugotoviti ustrezno dejansko stanje.

Razen tega pa bo treba pri novem sojenju upoštevati tudi ugovor tožene stranke proti njeni pasivni legitimaciji, ki ga je podala na obravnavi dne 11.9.1996 v zvezi z njenimi razlogi v odgovoru na tožbo. V zvezi s tem ugovorom bo treba v novem postopku raziskati dejansko stanje, ki ga narekujejo določbe 65. čl. Zakona o zavodih (Ur.l. RS št. 12/91), 49. in 64. čl. Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur.l. RS št. 12/91) ter sicer na podlagi navedenih zakonov ob ugotovitvi ustreznega dejanskega stanja presoditi o tem, ali je v tej pravdi tožena stranka pasivno legitimirana ali ne. Po dopolnitvi postopka v nakazanih smereh bo šele mogoče pravilno odločiti o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na zakonitem določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.