Appeal dismissed: interim order denied for declaratory claim to void sales contract as it is non-enforceable.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožbeni zahtevek, ki se glasi samo na razvezo oziroma razveljavitev kupoprodajne pogodbe, je oblikovalne narave. Tak oblikovalni zahtevek se praviloma ne more zavarovati z začasno odredbo. Ker se tožeča stranka ne sklicuje niti na kakšno svojo bodočo terjatev, je predlog za začasno odredbo neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

V tej pravdni zadevi je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se v zavarovanje terjatve tožeče stranke toženi stranki prepovedalo, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo tožniku in ji prepovedalo vsak poseg na šestih tožnikovih parcelah, pripisanih pri vl. št. 127 k.o. V., za primer kršitve prepovedi pa naj bi sodišče določilo 50.000.000,00 din denarne kazni. Zavrnitev predloga je posledica tega, da postavljenega tožbenega zahtevka ni mogoče zavarovati s predlagano začasno odredbo, sicer pa terjatev ni verjetno izkazana.

Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99). V pritožbi navaja, da je tožeča stranka pred prejemom izpodbijanega sklepa dne 10.11.1999 razširila tožbo še na zahtevo po vrnitvi nepremičnin v neposredno posest, kar sodišče v svojem sklepu z dne 8.11.1999 še ni moglo upoštvati. Mogoče pa bi bilo o tem odločiti po prejemu razširitve in predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi. Poleg tega je terjatev tožnika verjetno izkazana. Tožena stranka je še vedno v zamudi z delom svojega plačila v višini 234.485,00 SIT, saj se postopek odprtja depozitnega računa vodi le za znesek 61.158,00 SIT. Neutemeljena je odločitev sodišča o tem, da tožena stranka ni prišla v zamudo za znesek, ki ga je nakazala Davčni upravi RS. Pogodbeno obveznost bi morala izpolniti do 1.11.1998, česar ni storila. Plačila zneska 234.485,90 SIT je predlagatelj izpolnil šele 15.1.1999, ko naj bi navedeni znesek nakazal pristojni davčni upravi. Razliko kupnine v višini 61.158,00 SIT pa naj bi predlagatelj nakazal že pred tem nakazilom, dne 21.12.1998. Tožnik je imel utemeljen razlog zavrniti delno izpolnitev obveznosti. Na toženo stranko je naslovil tri dopise in v njih navaja, da od pogodbe odstopa, ker predlagatelj ni poravnal vseh obveznosti iz navedene pogodbe. Vendar je navedene dopise potrebno razlagati kot opomine za plačilo, saj tožnik ni mogel vedeti, kakšen je postopek v primeru razveze pogodbe zaradi neizpolnitve. V svojih dopisih je nedvomno opozarjal toženo stranko na plačilo in jo opominjal, da svojo obveznost izpolni. Zato je dejansko bila v zamudi. Tožena stranka je neutemeljeno izpolnila svoje obveznosti iz te pogodbe, ko je davčni upravi nakazala znesek 234.485,90 SIT, saj bi kot dolžnik po 318. členu ZOR morala izpolniti svojo obveznost tedaj, ko bi dogovorjeni znesek iz pogodbe prispel na Novo ljubljansko banko, kjer ima upnik svoj račun, v dobro tožnika, saj sta se tako stranki tudi izrecno dogovorili. Sklep o prisilni izterjavi je bil izdan na podlagi obvestila o stanju dolga in preplačilu z dne 11.12.1998, vendar na seznamu z dne 11.12.1998 ni overovitve direktorja davčnega urada, zato ta sistem ni izvršilni naslov v smislu navedenega določila.

Pritožba ni utemeljena.

V času izdaje izpodbijanega sklepa se je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki naj bi se z začasno odredbo zavaroval, glasil na razvezo oziroma razveljavitev kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 1.10.1999. Tožbeni zahtevek je tedaj bil oblikovalne narave, taka oblikovalna oziroma konstitutivna tožba ima za posledico oblikovalno sodbo, s katero se doseže spremembo obstoječega pravnega razmerja. Taka oblikovalna sodba ni izvršljiva in učinkuje s samo pravnomočnostjo. Ker se take sodbe prisilno ne izvrši, se oblikovalni zahtevek praviloma ne more zavarovati. To pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da tožeča stranka z začasno odredbo svoje terjatve po postavljenem tožbenem zahtevku ne more zavarovati z začasno odredbo. To izhaja iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98), ki dovoljuje izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter če je podana tudi druga predpostavka iz 2. odst.

navedenega člena, (ki je v zvezi z izpodbijanim sklepom ni potrebno obravnavati). Glede na v tožbenem zahtevku uveljavljano terjatev tožeče stranke zavarovanje ni mogoče, kakšnih drugih bodočih terjatev, še ne zajetih v tožbenem zahtevku, pa tožeča stranka v svojem predlogu do izdaje izpodbijanega sklepa ni navajala. Tako torej prvostopno sodišče že zaradi navedenega ni imelo podlago za ugoditev predlogu in je tega utemeljeno zavrnilo. Odločitev je po presoji pritožbenega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, pri čemer opisani razlog za zavrnitev predloga zadostuje in je prvostopno sodišče po nepotrebnem navajalo še dodatne razloge o tem, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti svoje terjatve, tako da pritožbeno sodišče na pritožbene trditve v zvezi s preostalimi zavrnitvenimi razlogi ne bo odgovarjalo.

Tožeča stranka je po izdaji izpodbijanega sklepa razširila tožbo z dodatnim tožbenim zahtevkom, česar pa prvostopno sodišče ni moglo upoštevati. Pritožbeno sodišče le preizkuša pravilnost izpodbijanega sklepa. Naknadna razširitev tožbe je za obravnavano začasno odredbo torej nerelevantna.

Ker so pritožbene trditve neutemeljene in ker prvostopno sodišče ni ugotovilo kršitev postopka, ki se upošteva po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).