Appeal allowed; court jurisdiction determined by 5-year annuity cap exceeding 2 million SIT threshold.

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Če tožeča stranka s tožbo zahteva plačevanje mesečne odškodninske rente se vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Če ta znesek presega znesek 2,000.000,00 SIT, je za sojenje stvarno pristojno okrožno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je tožbo zaradi plačila zneska 394.500,00 SIT spp in plačevanja mesečne rente po 98.625,00 SIT mesečno vložila dne 13.7.1999 pred Okrajnim sodiščem v Kočevju. S sklepom P 108/99 z dne 14.7.1999 se je Okrajno sodišče v Kočevju izreklo za stvarno nepristojno. Svojo odločitev je oprlo na 36., 17. in 21. čl. ZPP/77. Po pravnomočnosti sklepa je zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki se je s sklepom 29.11.1999 izreklo za stvarno nepristojno. Svojo odločitev je oprlo na 19.čl. ZPP ter 99. in 101. čl. Zakona o sodiščih. Zapisalo je, da je tožeča stranka kot vrednost tožbenega zahtevka navedla znesek 789.000,00 SIT, glede na takšno vrednost spornega predmeta pa je podana pristojnost okrajnega sodišča.

Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je Okrajno sodišče v Kočevju pravnomočno ugotovilo, da znaša vrednost spora 6,312.000,00 SIT. Zato je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča.

Pritožba je utemeljena.

Predvsem je potrebno opozoriti, da je Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je izdalo izpodbijani sklep, očitno prezrlo, da se je s pravnomočnim sklepom z dne 14.7.1999 Okrajno sodišče v Kočevju izreklo za stvarno nepristojno. Ker je Okrožno sodišče v Ljubljani menilo, da je za sojenje stvarno pristojno Okrajno sodišče v Kočevju, bi moralo postopati po določbi 1. odst. 24. čl. ZPP, torej sprožiti spor o pristojnosti. Za izdajo izpodbijanega sklepa v določbah ZPP ni opore, in ker takšno odločitev pritožnik tudi graja, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo po določbi 3. tč. 365. čl.

ZPP.

Tudi vsebinsko je odločitev sodišča zmotna. Po določbi 1. odst. 39. čl. ZPP se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost glavnega zahtevka. Če se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, se vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let (40. čl. ZPP).

Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (1. odst. 41. čl. ZPP). Le če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (2. odst. 44. čl. ZPP). V obravnavanem primeru zahteva tožeča stranka s tožbo od tožene stranke plačilo zneska 394.500,00 SIT, ki predstavlja seštevek štirih zapadlih zahtevanih mesečnih rentnih obrokov po 98.625,00 SIT, od 1.7.1999 dalje pa plačevanje mesečne rente po 98.625,00 SIT mesečno. Upoštevaje citirane določbe ZPP znaša tedaj vrednost spornega predmeta znesek, ki znatno presega znesek 2,000.000,00 SIT. Glede na določbo čl. 99/II-1 in 101/II-1 je za sojenje o tem sporu pristojno okrožno sodišče.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.