Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on unpaid goods debt despite alleged payment agreement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je zatrjevala drugačen dogovor med strankama glede roka plačila blaga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. I 736/96 z dne 4.6.1996 v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 275.814,50 SIT, zakonite zamudne obresti od posameznih zneskov, opredeljenih v izreku sodbe, izvršilne stroške v znesku 13.910,00 SIT in pravdne stroške v znesku 61.024,00 SIT, oboje s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Glede delnega umika tožbenega zahtevka za glavnico v znesku 280.733,00 SIT pa je s sklepom odločilo, da se v tem delu pravdni postopek konča in sklep o izvršbi razveljavi.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožeča stranka prikrila dogovor med strankama o tem, da bo neprodano blago vrnjeno. To izhaja iz dobropisa, ki ga je tožeča stranka izstavila dne 5.3.1999 v znesku 280.733,00 SIT, medtem ko za preostanek blaga tožeča stranka dogovora še ni realizirala. Zato je bila zmotno ugotovljena plačilna obveznost tožene stranke.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pojasnjuje, da je s tožencem pred obravnavo v konkretni zadevi poskušala doseči dogovor s poravnavo dolga z medsebojno kompenzacijo, pa do dogovora ni prišlo.

Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (219. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77) in zato tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Medtem ko trditve tožeče stranke o obstoju in višini dolga temeljijo na priloženih fakturah, ki glasijo na toženo stranko in na katerih so konkretni podatki o količini, ceni in odpremi blaga ter roku plačila, pa je tožena stranka že v ugovoru povsem pavšalno in brez priloženih dokazil zatrjevala dogovor, da bo toženec plačal material, ko ga bo prodal. Ugovarjala je torej v smeri, da toženec s plačilom še ni prišel v zamudo (324. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Tudi v pritožbi zatrjuje drugačen dogovor med strankama glede roka plačila, sedaj pa, da je bil dogovor o vrnitvi neprodanega blaga, kar naj bi izhajalo iz dobropisa za znesek 280.733,00 SIT. Navedena listina, priložena pritožbi, takšnega dogovora ne dokazuje, pač pa je iz zapisnika o glavni obravnavi dne 15.3.1999 razvidno, da je tožeča stranka obračunala vrnjeno blago kot delno plačilo dolga v znesku 280.733,00 SIT, za navedeni znesek pa tožbo umaknila. Ker tožena stranka preostalega dela kupnine ni v roku plačala, je tožeča stranka upravičena zahtevati preostali znesek, pri čemer konkretnih ugovorov glede višine terjatve tožena stranka ni podala.

Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako ni podan.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in glede pravilne uporabe materialnega prava, pri tem pa ugotovilo, da kršitev v tej smeri ni bilo. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).