Appeal allowed; first instance court reversed judgment due to unclear claims and procedural error.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Ob ugotovljenih dejstvih bi bilo treba ugotavljati, ali ta dejstva pomenijo pravno relevantno vzročno zvezo z nastankom škodnega dogodka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva od tožene stranke plačilo zneska 455.140,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1993 dalje do plačila in zahtevek, s katerim zahteva od tožene stranke plačilo 1,227.132,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1995 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 11.136,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi bil tožnik povzročitelj nesreče in da L. ni kršil prometnih predpisov in da torej ni pripomogel k nastali škodi. V Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa je določeno, da se ne sme prehitevati kolone vozil, kar je L. nesporno storil in to celo na križišču, s čimer je še dodatno kršil Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa. Sodišče ugotavlja, da je L. celo videl smerokaz na tožnikovem vozilu, vendar nesreče ni mogel preprečiti, kar je po mnenju pritožbe tudi dokaz o tem, da je k nesreči prispevala previsoka hitrost vožnje zavarovanca tožene stranke. Tožnik je vozil skladno s predpisi, zavarovanec tožene stranke pa je izključno kriv za nesrečo, kar pomeni, da toženka odgovarja za svojega zavarovanca. Sodišče prve stopnje je napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je v obrazložitvi navedlo: "Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotavlja sodišče, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen", po drugi strani pa je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sedanje ugotovitve o odločilnih dejstvih temeljijo na neprepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da ravnanje zavarovanca tožene stranke ni bilo v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka ter da gre škodni dogodek pripisati izključno ravnanju tožnika. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da bi tožnik ne smel zavijati levo, ker je bil zavarovanec tožene stranke takrat v fazi prehitevanja. Pri tem se opre na izpovedbo priče D. L. in na mnenje izvedenca, spregleda pa izvedenčeve ugotovitve, da je L. prehiteval kolono vozil, da je prehiteval pred križiščem v naselju in s preveliko hitrostjo, kar vse je razvidno tudi iz izpovedbe L. samega. Sodišče prve stopnje v sodbi zaključi, da prekoračitev hitrosti ni bila v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, pri tem pa ne oceni morebitne vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca tožene stranke, ko je vozil prehitro in prehiteval kolono pred križiščem v naselju, in nastankom škodnega dogodka. Ob ugotovljenih dejstvih bi bilo potrebno ugotavljati, ali ta dejstva pomenijo pravno relevantno vzročno zvezo z nastankom škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje se sklicuje na 38. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št. 50/88), vendar to določilo uporabi le v zvezi z ravnanjem tožnika, ne pa tudi v zvezi z ravnanjem zavarovanca tožene stranke, prav tako pa ne ugotovi, kdo je povzročil kritično situacijo.

Sicer pa je nejasnost tudi glede vsebine tožbenih zahtevkov. V postopku so se spreminjali in nadomeščali glavni in podrejeni zahtevki, iz vsebine sodbe pa niti ne izhaja, da gre za glavni in podrejeni zahtevek oziroma to ni jasno. V izreku sta namreč zavrnjena dva različna tožbena zahtevka, iz obrazložitve pa izhaja, da je bil zavrnjen en zahtevek (listovna št. 63).

V ponovljenem postopku bo torej moral tožnik jasno in nedvoumno povedati, ali gre za dva različna zahtevka (in na čem temelji njuna višina) ali pa gre za glavni in podrejeni zahtevek in s čim utemeljuje višino enega ali drugega. Nato bo moralo sodišče prve stopnje ponovno skrbno oceniti ravnanje enega ali drugega udeleženca in težo njune kršitve.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo: "Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotavlja sodišče, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen", zaradi česar pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). Glede na to, da je sodišče prve stopnje to očitno napako samo odpravilo s popravnim sklepom, je pritožba v tem delu neutemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi vsega navedenega utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (370. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami so v tej sodbi uporabljene glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99.