Court allows tort claim for permanent disability and mental anguish following a traffic accident.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court upheld the first-instance judgment awarding the plaintiff 2.84 million SIT in damages for a traffic accident. The defendant argued that the plaintiff's disability was temporary and contested the high valuation of pain and suffering. The court rejected these claims, finding the expert evidence conclusively demonstrated permanent spinal damage requiring lifelong management, thereby validating the awarded compensation.
Legislator headnote
AI generated200. člen ZOR; Permanent physical impairment and consequent mental anguish constitute legally recognized damages under the Tort Liability Act, even if the impairment overlaps with future pain claims.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
[JEDRO]
Posledice poškodb, zaradi katerih bo tožnica morala živeti kot "hrbteničar", predstavljajo pravno priznano škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača 2.840.000,00 SIT kot odškodnino za posledice poškodb, ki jih je dobila v prometni nesreči 28.6.1996. Prisojeni znesek vsebuje 1.500.000,00 SIT za prestane telesne bolečine, 250.000,00 SIT za strah ter 1.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 90.000,00 SIT pa za tujo pomoč. Toženka mora tožnici povrniti tudi 360.992,00 SIT pravndih stroškov, presežek zahtevka je zavrnjen.
Proti sodbi se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Izpodbija le višino za telesne bolečine in "trajne posledice" prisojenih zneskov. Glede prvega meni, da bi glede na ugotovljene posledice udarca predstavljalo primerno odškodnino 800.000,00 SIT. V zvezi z drugo izpodbijano postavko pa po stališču pritožbe pravno priznane škode ni, ker je izvedenec pri tožnici ugotovil le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pa trajnega.
Pritožba ni utemeljena.
Iz ugotovitev in mnenja izvedenca, ki je podrobno povzeto in predstavljeno v razlogih prvostopenjske sodbe, kakor tudi iz dodatnih tožničinih pojasnil v tej zvezi ter njene izpovedi, jasno sledi, da je tožnica zaradi poškodbe postala "hrbteničar", kar jo bo, vključno z bolečinami, spremljalo še dolgo v bodočnost. Pritožbene trditve, da je imel udarec za posledico le začasno zmanjšanje tožničine zmožnosti za delo, ni pa bila poškdovana njena hrbtenica, torej v izvedenih dokazih nimajo podlage. Ko pa ni dvoma, da bo tožnica poleg že prestanih bolečin neposredno po poškodbi, (glede katerih tožena stranka nima pripomb), telesnim bolečinam v večji ali manjši meri kot "hrbteničar" izpostavljena tudi še v bodoče, je iz tega naslova priznani znesek 1.500.000,00 SIT po presoji pritožbenega sodišča primeren in v skladu z določili ter namenom 200. člena ZOR. Navedena ocena izvedenca, da bo tožnica v nadaljevanju svojega življenja morala živeti kot "hrbteničar", za kar je potrebna tudi osebna prevzgoja, redna vsakodnevna telovadba in varovalni ukrepi pred fizičnimi obremenitvami, izogibanje odločenim položajem telesa in športnim aktivnostim, povsem nedvoumno pove, da tožnica ima trajne posledice. Očitno je tudi, da kot mlada ženska zaradi takega stanja psihično trpi, saj je prisiljena spremeniti način življenja in delovanja, zamenjati pa je morala celo službo, čeprav je svoj poklic medicinske sestra rada opravljala. Pritožba torej nima prav, ko zanika obstoj opisane škodne postavke čeprav se sicer ta v določeni meri tudi prekriva s prej opisanimi (trajnimi) bodočimi telesnimi bolečinami. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojeni znesek 1.000.000,00 SIT je prav tako v celoti primerna odškodnina po navedenem predpisu.
Po obrazloženem in ko tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP/77).