Appeal granted; appeal court quashes first instance judgment on active and passive standing for rent recovery.

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem (obsodilnem) delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Aktivna in pasivna legitimacija za izterjavo plačila individualnih in obratovalnih stroškov za stanovanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr.štev. I 97/03321 z dne 20.10.1997 v 1. in 3. točki izreka v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati 84.889,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1997 dalje do plačila in ji povrniti 1.096,50 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.1996 dalje do plačila. V ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo oziroma postopek zaradi umika tožbe ustavilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 19.769,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni izvedlo dokaz z njenim zaslišanjem in z vpogledom v spis P 156/98. Vztraja na ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke, ki je samo upravnik stanovanjske hiše in zato ni aktivno legitimirana za izterjavo terjatve, ki je predmet tega postopka. Višine izterjevanih stroškov sodišče prve stopnje ni preverjalo. Tožena stranka s tožečo stranko ni v pogodbenem razmerju.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno navaja, da izpodbijana sodba ne daje zadovoljivega odgovora na vprašanje aktivne in pasivne legitimacije pravdnih strank.

Tožeča stranka je upravnik stanovanjske hiše C. (pogodba o upravljanju - A 2), obenem pa tudi pooblaščenec družbe I. (pogodba A 17), ki je lastnik stanovanja v tej stanovanjski hiši, ki ga uporablja tožena stranka. Tožeča stranka s tožbo zahteva od tožene stranke plačilo individualnih in obratovalnih stroškov, nastalih v zvezi s stanovanjem, ki ga tožena stranka zaseda.

Individualne in obratovalne stroške za najeto stanovanje je dolžan plačevati tisti, ki ima sklenjeno najemno pogodbo (41. člen Stanovanjskega zakona, Ur.l. RS štev. 18/91). Komu jih mora plačevati mora biti določeno v najemni pogodbi. Izpodbijana sodba ne odgovarja na vprašanje, ali je tožena stranka najemnik stanovanja ali ne, in če je, od kdaj je najemnik stanovanja. Tožena stranka je sicer vložila v spis sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr.štev. P 156/98 /B 15), iz katere bi lahko sklepali, da je toženka vstopila v najemno pogodbo namesto najemnika A. P., na podlagi sporazuma z dne 5.6.1996 (1. odstavek 57. člena Stanovanjskega zakona), vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni ocenilo.

Pravico do izterjave individualnih in obratovalnih stroškov ima tisti, ki je storitev, ki se zaračunava, opravil, oziroma tisti, ki je opravljene storitve plačal namesto dolžnika. Tožeča stranka je upravnik stanovanjske hiše. To dejstvo mu samo po sebi ne daje aktivne legitimacije za izterjavo individualnih in obratovalnih stroškov. Aktivno legitimacijo, da v svojem imenu izterjujejo individualne in obratovalne stroške mora upravnik izkazati: ali s pogodbo o upravljanju (iz predložene pogodbe o upravljanju - A 2, to ne sledi), ali da je dobavitelj storitev, ki se zaračunavajo (v tem primer izterjuje stroške kot dobavitelj, ne pa kot upravnik), ali pa, da je iz svojih sredstev založil plačilo za pokritje izterjevanih stroškov (1. odstavek 759. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V primeru, če je storitve opravljala tretja oseba, upravnik pa je te storitve plačal iz sredstev stanovanjske hiše (ki jih združujejo vsi lastniki oziroma najemniki stanovanjske hiše, imajo aktivno legitimacijo za izterjavo teh sredstev tisti, ki so združili sredstva, iz katerih se je terjatev plačala. Upravnik v slednjem primeru nima aktivne legitimacije za izterjavo neplačanih stroškov, ampak je samo pooblaščen za izterjavo v imenu in na račun mandanta.

Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o temelju aktivne legitimacije tožeče stranke, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v obsodilnem delu (tako glede izterjevanih stroškov, kot tudi glede stroškov postopka), razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje izpodbijane aktivne in pasivne legitimacije pravdnih strank.

Preveriti bo moralo tudi višino izterjevalnih stroškov, ki jih tožena stranka prereka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.