Appeal allowed; execution halted because claimant failed to mark parcel boundaries for possession delivery.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Ugovoru dolžnika z dne 12.3.1998 proti sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. In 1/98 z dne 5.3.1998 se ugodi, sklep o izvršbi se razveljavi in predlog za izvršbo zavrne." Upnica mora plačati dolžniku stroške izvršilnega postopka v znesku 43.080,00 SIT (triinštirideset tisoč osemdeset tolarjev) v osmih dneh.

[JEDRO]

Parcela mora biti označena ne samo s parcelno številko, ampak tudi z mejnimi znamenji, da je dovolj določena, če gre za vprašanje, ali je bila pravilno izročena v posest.

[OBRAZLOŽITEV]

Upnica je vložila predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Črnomlju z dne 17.6.1994, opr. št. P 114/94, s katero je bilo odločeno, da mora dolžnik izročiti upnici v neposredno posest parc. št. 156 stavbišče, vl. št. 650 k.o... v 15 dneh. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi, proti kateremu je dolžnik ugovarjal, da od leta 1994 ni več posegel v parc. št. 156. Zemljišča ni več kosil, je pa res, da natančno ne pozna meje, zato je upniku prepustil v posest večjo površino. Upnik pa od leta 1994 ni nič storil, da bi posest prevzel.

Sodišče prve stopnje je na podlagi omenjenega ugovora opravilo narok in postavilo izvedenca geodetske stroke, nato pa izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugovor dolžnika sicer zavrnilo, nato pa izvršbo ustavilo ter odločilo, da mora izvršilne stroške v znesku 78.777,00 SIT plačati dolžnik upnici. Ugotovilo je, da ugovor ni utemeljen, ker se je z geodetom izkazalo, da je dolžnik tudi še po letu 1994 posegal deloma v parc. št. 156, da pa je nehal posegati med postopkom, potem ko je upnik parcelo zakoličil. Izvršbo je zato ustavilo.

Proti sklepu se dolžnik pritožuje in navaja, da dolžniku ne more biti znano, kje se parc. št. 156 v naravi dejansko nahaja. Vsi stroški so nastali po nepotrebnem in jih dolžnik ni dolžan trpeti, saj je to stanje povzročil upnik, ki ni izposloval parcelacije. Da je dolžnik po vsebini spoštoval sodno odločbo kaže dejstvo, da ni kosil dela parcele, za katero je smatral, da je del parc. št. 156. Predlog za izvršbo je celo nesklepčen in nesposoben za obravnavo, saj zahtevka za izročitev v posest sploh ni bilo mogoče postaviti, dokler ni bila jasna lega parc. 156. Dolžnik je že v ugovoru pripoznal zahtevek in se mu nikoli ni upiral. Upnik je kriv, da ni izvedel parcelacije.

Stroškov postopka ni dolžan trpeti dolžnik.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru sta tako dolžnik kot upnik štela, da naj bi akt izročitve in prepustitve v posest predstavljala opustitev košnje na sporni parceli, čeprav se izvršilni naslov ni tako glasil. Ne glede na tako stališče obeh strank v izvršilnem postopku, pa je le treba ugotoviti, da izvršilni naslov zahteva od dolžnika, da mora upniku parcelo izročiti v posest. To na strani upnika pomeni, da jo mora prevzeti in da mora torej tudi on pri tem sodelovati. V konkretnem primeru, ko sta v postopku tako dolžnik kot upnik soglasna, da izročitev v posest pomeni opustitev košnje, upnikova sodelovalna dolžnost pomeni, da bi moral on najprej določiti in pokazati, kateri del zemljišča je po njegovem v naravi tisti, ki naj bi mu bil izročen. Podatki v spisu namreč kažejo, da obravnavana parcela ni bila označena z mejnimi znamenji, samo s parcelno številko pa parcela ni bila določena tako, da bi bilo dolžniku mogoče očitati, da prepustitve v posest ni opravil, četudi je delno kosil tudi tam, kjer naj bi po geodetskem stanju parcela bila (glej tudi člen 12/1 Zakona o zemljiškem katastru). Če je upnik res ves čas vedel (list.

št. 31), kje je parcela in če jo je lahko označil med izvršilnim postopkom, bi to moral storiti že prej in je bila torej izvršba nepotrebna, saj je dolžnik opustil posest takoj, ko je bila parcela označena. Če pa upnik še sam ni vedel, kje je parcela in če se je to izkazalo šele v izvršilnem postopku, pa ni mogoče očitati dolžniku, da ni kosil v skladu z mejo in da je zato izvršba potrebna.

Mogoč je torej zaključek, da je dolžnik izpolnil terjatev v okviru izvršilnega naslova s tem, ko je puščal določen del parcele nepokošen; da bi moral storiti še kaj več za izpolnitev zahtevka, pa mu ni mogoče očitati, ker tudi upnik ni storil vsega, da bi dolžnik terjatev lahko izpolnil - ni namreč poskrbel za označitev parcele. On je zahtevek postavil in on bi ga moral postaviti tako, da bi bil jasen in nedvoumen.

Dolžnikov ugovor je torej utemeljen. Potem ko je sodišče prve stopnje opravilo narok in zadevo razjasnilo, bi moralo ugovoru ugoditi. Ker ni tako ravnalo, je to storilo sodišče druge stopnje (člen 53/2 ZIP), hkrati pa je odločilo, da mora upnik dolžniku povrniti stroške, ki jih je neupravičeno povzročil (člen 32/6 ZIP). Ti stroški znašajo 43.080,00 SIT. V skladu s stroškovnikom dolžnika in z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo je priznalo po 75 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi in za pripravljalno vlogo, ter po 50 točk: za zastopanje 17.9.1998, 1.6.1998 in 13.9.1999, dvakrat za trajanje obravnave in za poročilo stranki. Skupaj gre torej za 450 točk po 87,4 SIT. K temu je treba prišteti še 3.750,00 SIT za sodno takso za ugovor (250 točk po 15,00 SIT).

Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo določbe ZIP - Zakona o izvršilnem postopku glede na to, da je bil sklep o izvršbi izdan v času veljavnosti ZIP.