Court allows appeal; court fees collection right expired after four years from obligation arising.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

[JEDRO]

Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse nastane v vsakem primeru, ko pretečejo 4 leta, odkar je obveznost plačila nastala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da taksni zavezanec - upnik ni plačal v predpisanem 15-dnevnem roku od prejema taksnega naloga (opomina) dolžne takse za sklep o izvršbi v višini 8.615,00 SIT in 675,00 SIT za taksni opomin. Na podlagi 5. odstavka 7. člena v zvezi z 29. in 30. členom Zakona o sodnih taksah mora plačati taksni zavezanec na dolgovano takso 9.290,00 SIT še kazensko takso v višini 50 % pribitka v znesku 4.649,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila upnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določil ZIZ in zmotne - nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek. Sporno takso je upnik plačal dne 13.11.1995 po nalogu, ki ga je prejel dne 30.10.1995. Zaradi časovne oddaljenosti upnik nima potrdila o plačilu. Upnik tudi ugovarja zastaranje, saj po 1. odstavku 9. člena Zakona o sodnih taksah zastara izterjava taks v relativnem roku dveh let in absolutnem roku štirih let. Tako je plačilo sporne takse zastaralo, tako relativno kot absolutno. Zato ni razlogov za kazensko takso in za rubež na ŽR upnika.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne more upoštevati brez dokazov podprte pritožbene trditve upnice, da je plačala dolgovano sodno takso. Utemeljen pa je drug pritožbeni razlog, namreč zastaranje. Res je v 9. členu Zakona o sodnih taksah določeno, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. Iz podatkov spisa je razvidno, da je upnica vložila predlog za izvršbo pri takratnem Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Ljubljani, že dne 17.11.1994. Takrat je nastopila njena obveznost plačati sodno takso tako za predlog za izvršbo kot tudi za sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo in izdalo sklep o izvršbi z dne 21.11.1994, upnika pa je pozvalo na plačilo sodne takse v znesku 8.615,18 SIT in za opomin v znesku 675,00 SIT. Ta opomin je bil poslan upniku dne 26.10.1995. Od takrat dalje pa vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni sodišče prve stopnje v zvezi z izterjavo neplačane takse pokrenilo prav ničesar. Medtem so potekla štiri leta in več, tako da je pravilna pritožbena trditev upnice, da je izterjava sodne takse absolutno zastarala.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno utemeljeni pritožbi upnice ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Upnica je v pritožbi zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov in sicer 50 odvetniških točk za sestavo pritožbe. Po mnenju pritožbenega sodišča upnica do povrnitve pritožbenih stroškov, kateri bi ji moral povrniti dolžnik, ni upravičena, saj teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, v smislu določbe 5. odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Res je sicer, da je upnica s svojo pritožbo uspela, vendar gotovo ni mogoče trditi, da je te stroške upnici neutemeljeno povzročil dolžnik, saj je bila upnica tista, ki ni izpolnila z zakonom naložene obveznosti plačila sodne takse, zaradi česar je bil izdan sedaj izpodbijani sklep. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi upnici priznalo in v breme dolžnika naložilo tudi plačilo sodne takse, čeprav je upnica dejansko sploh ni plačala oziroma tega vsaj ne more izkazati, kar pa je tudi sicer njena zakonska dolžnost.