Appeal dismissed; statutory prohibition on sale does not block enforcement sale for debt repayment.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Prepoved prodaje stanovanja, ki jo je sedanji lastnik stanovanja dogovoril s prodajalcem ob nakupu, ne zajema tudi prepovedi izvršilnemu sodišču stanovanje prodati zaradi poplačila terjatev dolžnikovih upnikov. Prepoved odtujitve iz 122. člena SZ se namreč nanaša le na odtujitev s pogodbo ali drugim pravnim poslom, medtem, ko je podlaga prodaje v izvršilnem postopku sodna odločba.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnika napotilo na pravdo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe glede izterjave 3.500,00 DEM v tolarski protivrednosti (1. točka izreka) in v tem obsegu ugodilo njegovemu predlogu za odlog izvršbe (3. točka izreka), v preostalem pa je ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo (2. točka izreka).

S pravočasno pritožbo,s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnopravnih predpisov, dolžnik takšen sklep izpodbija v delu, v katerem je ugovor zoper sklep o izvršbi glede izterjave zneska, ki presega 3.500,00 DEM v tolarski protivrednosti, zavrnilo. Povdarja, da je že sam izvršilni naslov nezakonit, saj je dejansko prejel le 15.000,00 DEM posojila za eno leto ter razliko do v pogodbi navedenega zneska 24.000 DEM predstavljajo obresti, ki so kar 3 %-ne mesečno oziroma 36 %-ne letno in kot take absolutno oderuške. Očitno zato je upnik predlagal rubež ne pogodbenih ampak zakonitih zamudnih obresti, a je tudi to nedopustno, saj je obveznost v pogodbi določena v DEM in bi lahko zahteval le vpogledne obresti za DEM, ki znašajo 2 % letno. Nadalje je sklep nezakonit zato, ker je izvršba dovoljena s prodajo dolžnikovega stanovanja, ki je kupljeno po stanovanjskem zakonu na 240 obrokov, ki še niso plačani, to pa pomeni, da je sklep sodišča o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na tem stanovanju, nezakonit in neveljaven in kot tak ne more biti podlaga izvršbi. Tudi te okoliščine bi moralo sodišče raziskati v pravdi, zato dolžnik pritožbenemu sodišču predlaga, naj ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi v celoti, podrejeno pa naj ga spremeni tako, da dolžnika napoti na pravdo zaradi ugotovitve veljavnosti posojilne pogodbe in neveljavnost sklepa o zavarovanju posojilne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na stanovanju.

Pritožba je neutemeljena.

Sklep o izvršbi je sodišče izdalo na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočnega sklepa o zavarovanju upnikove terjatve v višini 24.000 DEM v tolarski protivrednosti z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika z dne 12.7.1995, opr. št. II R 1221/95. S tem, ko dolžnik uveljavlja, da dejansko dolguje le 15.000,00 DEM, ker si je le toliko sposodil, posega v razmerje, o katerem je že pravnomočno odločeno, kar v izvršilnem postopku ni dopustno: izvršilni postopek je namenjen le prisilni realizaciji pravnomočnih dajatvenih sodnih odločb in ne dopušča poseganja vanje.

Zato bi moral dolžnik, če bi hotel z ugovorom uspeti, najprej dokazati neveljavnost izvršilnega naslova (4. točka 50. čl. ZIP), česar pa doselj ni storil. Tožbo še vedno lahko vloži, niso pa podani pogoji za napotitev na pravdo po 1. odstavku 54. čl. ZIP.

Pritožbeno sodišče tudi sprejema stališče prvostopnega, da prepoved prodaje stanovanja, ki je predmet tega postopka in ki jo je sedanji lastnik dogovoril s prodajalcem ob nakupu, ne zajema tudi prepovedi izvršilnemu sodišču stanovanje prodati zaradi poplačila terjatev dolžnikovih upnikov. Prepoved odtujitve iz 122. člena Stanovanjskega zakona se namreč nanaša le na odtujitev s pogodbo ali drugim pravnim poslom, medtem, ko je podlaga prodaje v izvršilnem postopku sodna odločba.