Court partially allows appeal by changing conviction from aggravated neglect to simple neglect and imposing probation.

Ob delni ugoditvi pritožbi obdolženca in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi v pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah spremeni tako, da se ravnanje obdolženega I.S. pravno opredeli kot dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika; obdolžencu se na podlagi člena 50 KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu po členu 201/I KZ za vsako dejanje določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, nakar se mu po členu 47/II tč. 3 KZ določi enotna kazen 6 (šest) mesecev zapora; ta kazen pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; v preostalem pa se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Trpinčenje, torej dalj časa trajajoče psihično ali fizično trpljenje, ki naj bi ga obdolženec kot oče pozročal svojim otrokom, je znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja po členu 201/II KZ in mora izhajati iz opisa kaznivega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I.S. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po členu 201/II in I KZ. Obdolžencu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju kazni eno leto zapora, ki je bila obdolžencu izrečena za kaznivo dejanje po členu 180/I KZ s sodbo Okrožnega sodišča v ..., opr. št. I K ... v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ...., opr. št. I Kp ... z dne 8.9.1999, izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Obdolžencu je v izrečeno kazen vštelo čas pripora od 25.1.1999 dalje, obdolženca pa je tudi oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92.člena ZKP ter tudi odločilo, da nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovancev bremene proračun.

Proti sodbi je obdolženec vložil pritožbo, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je v pritožbi navajal, da svojih otrok ni pretepel in zanemarjal, pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, naj ga sodišče napoti na zdravljenje v ustrezno ustanovo in oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

Višja državna tožilka je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo člen-a 445/II ZKP predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec ravnal na način, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe, saj to izhaja iz pravilne ocene vseh izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe A.S. ter socialnih delavk A.K. in A. K.ter pedagoginje M. Z. ter ostalih dokazov. Vdajanje alkoholu, kockanje, pretepanje žene vpričo otrok, zbujanje otrok sredi noči zato, da sta mu vrtela glasbo ter pošiljanje otrok po cigarete in alkohol ponoči v trgovino, ter zahtevanje od mladoletnih sinov, da se zaletujeta v omaro in to v obdobju pol leta, vsekakor pomeni hudo kršenje starševskih dolžnosti, to je dolžne skrbi in vzgoje za pravilen telesni in duševni razvoj. S takšnim ravnanjem sta bila ogrožena vzgoja in pravilen razvoj obeh obdolženčevih mladoletnih sinov, ki sta bila v času storitve kaznivega dejanja stara 11 oziroma 9 let in zato takšno ravnanje pomeni zanemarjanje mladoletnih otrok v smislu prvega odstavka 201. člena KZ. Sodišče torej ni ugotovilo, da bi obdolženec svoje otroke pretepal, kot to zmotno zatrjuje obdolženec v svoji pritožbi, ampak je ugotovilo, da je na druge načine prekršil svoje starševske dolžnosti, zato tudi ni utemeljena njegova pritožba v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje pa ne sprejema razlogov izpodbijane sodbe v delu, ko sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolženec s takšnim svojim ravnanjem otroke trpinčil, pri čemer kot trpinčenje šteje psihično maltretiranje otrok v grobi obliki. Trpinčenje, torej dalj časa trajajoče trpljenje, ki naj bi ga obdolženec kot oče povzročal svojim otrokom, kot znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja po členu 201/II KZ v opisu kaznivega dejanja pod obtožbo, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ni vsebovan. Zato je bil v škodo obdolženca kršen kazenski zakon, ker je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po členu 201/II KZ.

Navedeno kršitev je sodišče druge stopnje ugotovilo pri preizkusu po uradni dolžnosti in jo je odpravilo tako, da je na podlagi člena 394/I ZKP izpodbijano sodbo v pravni opredelitvi spremenilo in obdolženca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe po členu 201/I KZ.

Glede na takšno odločitev je bilo potrebno obdolžencu izreči kazensko sankcijo. Obdolženec pred storitvijo teh kaznivih dejanj ni bil kaznovan pred sodiščem, takšno njegovo ravnanje je posledica uživanja alkohola in večkratnih neuspešnih zdravljenj zaradi te odvisnosti.

Obdolženec je na glavni obravnavi dejanji obžaloval, tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da ima svoje otroke rad, dejanji je storil pred štirimi leti, zato mu je sodišče druge stopnje izreklo kot primerno kazensko sankcijo pogojno obsodbo in v njej za vsako kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora ter enotno kazen šest mesecev zapora. Obdolženčevo bodoče obnašanja pa bo na preizkušnji tri leta, kar je primerno dolga doba, v kateri bo moral obdolženec s svojim ravnanjem opravičiti pozitivno prognozo njegovega ravnanja. V tem delu je s takšno odločitvijo tudi ugodilo obdolženčevi pritožbi zaradi odločbe o kazni.