Appeal granted; first instance court reversed for procedural errors and flawed evidence interpretation.

Pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe napačno navedlo, da priča inkriminiranih besed ni slišala, čeprav jih je na glavni obravnavi kar trikrat ponovila, ob tem pa je tudi zgrešeno tolmači vsebino izvedenega dokaza o času tiskanja večernega Dela, čeprav nihče ni zatrjeval, da je šlo za raznašalca tega časopisa, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. čl. ZKP. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke in izpodbijano sodbo razveljavilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje iz razloga po 3. točki 358. čl. ZKP obdolženca oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji razžalitve po čl. 169/I KZ in v skladu s takšno odločitvijo naložilo zasebni tožilki, da mora povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati tudi potrebne izdatke in nagrado obdolženčevemu zagovorniku.

Zoper takšno sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebne tožilke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je potrebno večini pritožbenih navedb pooblaščenke zasebne tožilke, saj je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, zaradi česar pa je tudi ob nepravilni presoji izvedenih dokazov dejansko stanje zmotno oz. nepopolno ugotovilo.

Tako ima prav pritožnica, da je zasebna tožilka na zaslišanju na glavni obravnavi omenjala le "večerne ure" (list.

62) in ne "okoli 20. ure", kot to zaključuje sodišče v razlogih sodbe, čeprav je res, da je zasebna tožilka v zasebni tožbi navedla, da se je dogodek pripetil približno od 20. uri. Po oceni pritožbenega sodišča bi šlo tedaj za nepomembno okoliščino oziroma razliko v načinu podajanja, v kolikor se ta okoliščina ne bi nanašala na dana nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki o zaslišanju prič. Ko je namreč sodišče prve stopnje poskušalo preveriti trditev zasebne tožilke, da se je dogodek dne 4.7.1996 pripetil prav v času, ko je pred vhodna vrata prihajal raznašalec časopisa, je opravilo poizvedbe pri Časopisnem in založniškem podjetju D. ter kljub odgovoru, da podatkov o dostavi za dne 4.7.1996 nimajo, da pa se običajno večerno D. tiska med 20. in 22. uro, zaključilo, da raznašalec kritičnega dne ob 20. uri ni mogel biti na naslovu R. 7.

Če že ne nesprejemljivi, pa so takšni zaključki najmanj preuranjeni, saj niti zasebna tožilka, niti zaslišana priča nista trdili, da je šlo prav za raznašalca večernega D., prav pa ima tudi pritožnica, da "okoli 20. ure", kot je navedeno v zasebni tožbi, ni mogoče enačiti s točnim časom ob 20. uri, pač pa lahko tudi nekoliko preje ali kasneje. Preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da priča T.P. (hči zasebne tožilke) ni mogla videti, da je obdolženi zasebno tožilko brcnil v zadnjico, ker naj bi se v tem trenutku že vspenjala po stopnicah navzgor, saj sodišče prve stopnje ni nikoli ugotavljalo, ali je v tistem trenutku priča kazala hrbet svoji materi in obdolžencu oziroma, ali se ni morda obrnila, postala na stopnišču ali gledala čez ramo nazaj, ko se je vspenjala.

Tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da omenjena priča ni navedla, katere konkretne žaljive besede naj bi obdolženi izrekel zasebni tožilki, niso v skladu s podatki kazenskega spisa, saj je iz zapisnika o zaslišanju te priče (list. št. 94 in 95) razvidno, da je kar trikrat pojasnila, nazadnje na vprašanje sodnice, da je obdolženi njeno mamo zmerjal s kurbo in prasico. Zaključek, da konkretnih žaljivih besed ni slišala in da bi jih glede na bližino morala slišati, je tako protispisen. Utemeljeno pritožnica tudi navaja, da je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je malo verjetno, da bi priča T.P. iz podstrešja lahko slišala zmerjanje obdolženca, saj se kletni prostori nahajajo za dodatnimi vrati, stanovanjska hiša pa ima tri nadstropja in podstrešje.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča takšna razdalja, ki jo premošča vsega 54 betonskih stopnic s sredinskim praznim prostorom brez dvigala, omogoča prej obraten zaključek, ki pa bi ga bilo mogoče sprejeti le z ogledom na kraju samem.

Ob skladnih trditvah zasebne tožilke in njene hčerke o poteku obeh zatrjevanih ravnanj obdolženca, pa se ni mogoče strinjati niti z zaključki sodišča prve stopnje glede ostalih izvedenih dokazov. Res kazenskemu spisu priloženi pravdni spisi ne predstavljajo dokaza, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, vendar v obravnavanem primeru nedvomno dajejo veliko težo trditvam zasebne tožilke in priče T.P., saj potrjujejo, da je bila primorana zasebna tožilka v istem časovnem razdobju poiskati pravno varstvo z vložitvijo tožb zaradi motenja posesti in predlogi za izdajo začasnih odredb, pri čemer je sodišče v dveh primerih ugotovilo, da jo je obdolženec motil v mirni posesti in uporabi stanovanja na R. 7 v Ljubljani, ko je dne 3.7.1996 zamenjal ključavnico vhodnih vrat v hišo (IV P ...) in ker je dne 27.8.1995 zaprl dotok vode v njeno stanovanje (IV P ..). Ker nasprotno večina obdolženčevih trditev v kazenskem postopku glede ravnanj zasebne tožilke ni bila z ničemer potrjena, utegne biti po oceni sodišča druge stopnje tudi po tej plati dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter zato ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da očitani kaznivi dejanji obdolžencu nista dokazani.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi pooblaščenca zasebne tožilke ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.