Appeal court voids first-instance judgment for failure to summon privileged witness to main hearing.

Ob reševanju pritožbe zagovornika obd. F.R. se izpodbijana sodba v obsodilnem delu po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Izpovedbo priviligirane priče je mogoče prebrati na glavni obravnavi le v primeru, da je bila takšna priča na glavno obravnavo pravilno vabljena, pa se vabilu ni odzvala, ker tako velja domneva, da se je pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja izrecno odrekla.

Priviligirano pričo je tako potrebno vabiti na vsako glavno obravnavo, saj če je priča že enkrat podala svojo izjavo in se pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja ni odpovedala, lahko kasneje torej na naslednjem naroku, na katerem je zaslišana, izrabi pravico, da ji ni potrebno pričati. Ker priča I.K. ni bil vabljen na glavno obravnavo, tako ni imel možnosti, da se izrecno odpove pravici iz 236. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje zato na izpovedbo te priče ne bi smelo opreti svoje odločbe. Sodba sodišča prve stopnje se tako opira na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku ne more opreti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. tč. I. odst. 371. čl. ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo pod točko I obd. F.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odst. 133. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določila I. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Skladno z določbo II. odst. 105. čl. ZKP je oškodovanki dosodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa oškodovanko napotilo na pravdo. Pod točko II pa je obd. F.R. iz razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po I. odst. 133. čl. KZ v zvezi s 25. čl. KZ. Skladno z določbo I. odst. 96. čl. ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP in potrebni izdatki obdolženca proračun. Po določilu III. odst. 105. čl. ZKP pa je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom zoper tega obdolženca napotilo na pravdo.

Zoper obsodilni del sodbe se je pravočasno pritožil obd. F.R.po svojem zagovorniku, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 3 70. čl. ZKP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obd. F.R. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, iz navedb v pritožbi pa izhaja, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter da napada odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku.

Ob reševanju pritožbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, na katero mora ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (1. tč. I. odst. 383. čl. ZKP), zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi, ki se je začela 8.11.1999, ter nadaljevala dne 24.11.1999, ko je bila izrečena sodba, v soglasju s strankami prečitalo izpovedbo priče I.K., svaka obd. F.R.. Na navedena naroka za glavno obravnavo sodišče prve stopnje priče I.K. ni vabilo. Tudi na izpovedbo te priče se je sodišče prve stopnje oprlo v razlogih sodbe (stran 6 obsodilnega dela sodbe). I. K. pa je takoimenovana priviligirana priča, saj gre za sorodnika po svaštvu iz drugega kolena, ter je tako glede na določbo 2. tč. I. odst. 236. čl. ZKP lahko dolžnosti pričevanja oproščen. Po določilu III. odst. 340. čl. ZKP pa se zapisniki o prejšnjem zaslišanju oseb, ki so oproščene dolžnosti pričevanja, ne smejo prebrati, če te osebe sploh niso bile povabljene na glavno obravnavo, ali če so na glavni obravnavi izjavile, da nočejo pričati. Izpovedbo priviligirane priče je mogoče prebrati na glavni obravnavi le v primeru, da je bila takšna priča na glavno obravnavo pravilno vabljena, pa se vabilu ni odzvala, ker tako velja domneva, da se je pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja izrecno odrekla. Priviligirano pričo je tako potrebno vabiti na vsako glavno obravnavo, saj če je priča že enkrat podala svojo izjavo in se pravici do oprostitve dolžnosti pričevanja ni odpovedala, lahko kasneje torej na naslednjem naroku, na katerem je zaslišana, izrabi pravico, da ji ni potrebno pričati. Ker priča I.K. ni bil vabljen na glavno obravnavo, tako ni imel možnosti, da se izrecno odpove pravici iz 236. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje zato na izpovedbo te priče ne bi smelo opreti svoje odločbe. Sodba sodišča prve stopnje se tako opira na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku ne more opreti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. tč. I. odst. 371. čl. ZKP.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v obsodilnem delu na podlagi določbe I. odst. 392. čl. ZKP razveljavilo po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, pa se tako v presojo pritožbenih navedb ni spuščalo.