Supreme Court dismisses appeal where insurance proceeds already received offset damages under liability insurance rules.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po ugotovitvi dejanskega stanja, da pok. J. K. toženi stranki ni plačal zavarovalne premije in z njo ni sklenil zavarovanja, sta razsodili, da ima prvotožnica zaradi njegove smrti le odškodninski zahtevek do podjetja, kjer je delal, oz. po določilu 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) neposredno tožbo proti zavarovalnici, kjer je imel tisti, ki odgovarja za škodo, sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo.

Prvotožnici in ostalim tožnikom je priznalo polno odškodnino, ki pa ne more biti višja od nastale škode. Zato je vanjo povsem pravilno vštelo znesek 744.656 tolarjev, ki ga je tožnica že prejela.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v zadevi dvakrat odločilo. Prvič je odločilo o odškodnini bližnjim svojcem zaradi smrti J. K., ki se je ponesrečil pri delu dne 30.12.1993. Takrat je ugotovilo, da je imelo podjetje T. S., p.o. zavarovano odgovornost pri toženi stranki, ki je odgovorna za nastalo škodo. Ker je pokojni delal na nevarnem stroju, je ugotovilo objektivno odgovornost podjetja in s tem tožene stranke, toda pokojnikovo sokrivdo je ocenilo na 30%. To je upoštevalo pri določitvi odškodnine za duševne bolečine ob smrti svojca tožnikom. Prvotožnici, ki sedaj vlaga revizijo, je priznalo iz naslova duševnih bolečin ob izgubi moža 1.200.000 tolarjev ter premoženjsko škodo v zvezi s pogrebom 88.622 tolarjev, to je 1.288.622 tolarjev, od česar je izračunalo 70%. Nato je od zneska 902.035 tolarjev odštelo 744.656 tolarjev, ki jih je prvotožnica že prejela iz naslova kolektivnega zavarovanja v podjetju pokojnega moža. Tako je toženi stranki v zvezi z zahtevkom prvotožnice naložilo plačilo 157.379 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1995 dalje. Po pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in glede prvotožnice razveljavilo izpodbijano sodbo, kolikor se je nanašala na zavrnitev zahtevka prvotožnice za znesek 744.656 tolarjev zaradi prejete zavarovalne vsote ter na zavrnitev dela obrestnega zahtevka iz naslova premoženjske škode.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvotožnici poleg že pravnomočno prisojene odškodnine, še zakonite zamudne obresti od zneska 56.918,75 tolarjev od 30.12.1993 do 17.5.1994, od zneska 2.520 tolarjev od 3.1.1994 do 17.5.1994, od zneska 700 tolarjev od 13.1.1994 do 17.5.1994 in od zneska 1.897 tolarjev od 14.1.1994 do 17.5.1994. V ostalem je zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožnice, ker je ugotovilo, da je bila premija za kolektivno zavarovanje plačana iz sredstev podjetja.

Po pritožbi prvotožeče stranke je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča je v zvezi s sodbo prvega sodišča pravočasno vložila revizijo prvotožnica. Očitno vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu, ki ga izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku v celoti. Po njenem je tožena stranka prejela premijo na podlagi kolektivnega zavarovanja in na podlagi zavarovanja odgovornosti podjetja T. S. p.o.. Zato ni prav, da bi sedaj plačala le eno odškodnino iz zavarovanja odgovornosti in ne tudi zavarovalne vsote iz kolektivnega zavarovanja 744.656 tolarjev. Revidentka trdi, češ da je zmotno stališče sodišč, da je bilo kolektivno zavarovanje sklenjeno z namenom povečanja zavarovalne vsote pri zavarovanju odgovornosti, ker je obe premiji plačalo podjetje iz lastnih sredstev. Pri tem se namreč postavlja vprašanje smiselnosti dveh zavarovanj, pri katerem zavarovanec plača več, kot zavarovalnica vrača. Doslej je sodna praksa sicer res priznavala kumulacijo odškodnine in zavarovalne vsote samo v primeru, če je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev za osebne dohodke ali iz sredstev za skupno porabo, toda termnina sta zastarela in bi bilo treba izdelati in precizirati novo stališče glede na novo nastale družbene razmere.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št.55/92).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Po ugotovitvi dejanskega stanja, da pok. J. K. toženi stranki ni plačal zavarovalne premije in z njo ni sklenil zavarovanja, sta razsodili, da ima prvotožnica zaradi njegove smrti le odškodninski zahtevek do podjetja, kjer je delal, oz. po določilu 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) neposredno tožbo proti zavarovalnici, kjer je imel tisti, ki odgovarja za škodo, sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo.

Prvotožnici in ostalim tožnikom je priznalo polno odškodnino, ki ne more biti višja od nastale škode. Zato je vanjo povsem pravilno vštelo znesek 744.656 tolarjev, ki ga je tožnica že prejela.

Revidentka sama navaja, da je sodna praksa po stališču, ki je bilo sprejeto na zveznem posvetovanju 14. in 15.9.1983 (Poročilo VSS, št. 1/84) enotno vštevala v odškodnino zavarovalno vsoto, ki je bila izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, kadar je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev pravne osebe. Tedaj je štela, da je bilo zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in je po določilu tretjega odstavka 948. člena ZOR izključevala kumulacijo zavarovalne vsote in odškodnine. Kumulacijo po prvem in drugem odstavku 948. člena ZOR je dopuščala le tedaj, ko je bila zavarovalna premija plačana iz sredstev za neto osebne dohodke delavcev, za plačilo iz sredstev skupne porabe pa je postavljala nadaljnje pogoje. Morda navedeno pravno mnenje glede plačila premije iz sredstev skupne porabe in razlogi zanj niso več uporabni, toda v dani zadevi primer ni tak. Sodišči sta namreč ugotovili, da pok. J. K. ni plačal premije za kolektivno zavarovanje. Plačalo jo je podjetje T. S. p.o., ki je sklenilo nezgodno zavarovanje s toženo stranko tako, da je zavarovalo tretjega (946. člen ZOR). Zato pride v primeru kumulacije odškodnine in zavarovalne vsote v poštev določilo 948. člena ZOR. Drugi odstavek tega člena načeloma sicer omogoča pravico upravičenca do odškodnine od osebe, ki je odgovorna za nastanek zavarovalnega primera, toda tretji odstavek tega člena izrecno izključuje njegovo pravico v primeru, ko je (kolektivno) nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Da je navedeni primer tak, kaže prav okoliščina, da je premije za plačilo zavarovanja krilo podjetje. Tožeča stranka, ki ni plačala ničesar, zato nima pravice posegati v razmerje podjetja in zavarovalnice in ne more presojati, kako je svoje interese in premoženje zavarovalo podjetje T. iz S. p.o.. Tožeča stranka nima pravnega interesa za raziskovanje odnosov med podjetjem in zavarovalnico ter za ugotavljanje pravilnosti in smiselnosti sklenitve ene zavarovalne pogodbe ali več pogodb, ki jih udeleženca obligacijskih razmerij svobodno sklepata med seboj. Poleg tega spada zavarovalna pogodba med tvegane pogodbe in ni mogoče presojati le enake vrednosti vzajemnih dajatev.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).