Appeal dismissed; enforcement court correctly refused to verify factual disputes in objection under ZIZ Art. 53(2).

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dolžnik je v ugovoru navedel pravno pomembna dejstva, s katerimi bi, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, in tudi predložil dokaze za tako zatrjevana dejstva, zato je ugovor obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Upnik s pritožbo ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, temveč polemizira z dolžnikovimi dejanskimi navedbami v ugovoru. Take pritožbene navedbe pa niso relevantne za odločitev o obrazloženosti ugovora, ker se izvršilno sodišče ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi, opr. št. Ig 99/03830 z dne 10.5.1999, v drugi točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in med drugim navedel, da mora lastnik najemnega stanovanja z najemnikom skleniti najemno pogodbo. V spornem stanovanju je zadnja leta živelo več oseb, ki niso imele sklenjene najemne pogodbe, sedanji uporabniki stanovanja pa niso znani. V letih 1998 in 1999 je upnik lastnika stanovanj večkrat obvestil o dolgu najemnikov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik pravočasno in obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru je navedel, da upnik ni naslovil nobene terjatve na naslov dolžnikov, temveč na naslov uporabnika oz. najemnika stanovanja, ki je tudi zavezanec za plačilo. Stanovanjski zakon ne predvideva odgovornosti lastnika stanovanja (to je dolžnika) za ravnanje najemnika. Obratovalne stroške stanovanja je dolžan plačevati najemnik. Dolžnik v ugovoru predlaga, naj upnik predloži kopije računov za posamezne mesečne obveznosti in ne samo izpiska odprtih postavk. V dokaz svojih trditev dolžnik prilaga kopijo najemne pogodbe in kopijo dopisa najemniku. Tak ugovor je treba smiselno razlagati kot ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije ter ugovor, da upnikova terjatev ni zadosti določno izkazana po temelju in višini. S tem je dolžnik navedel pravno pomembna dejstva, s katerimi bi, če bi se izkazala za resnična, lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, in tudi predložil dokaze za tako zatrjevana dejstva. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžnikov ugovor štelo za obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Upnik s pritožbo ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, temveč polemizira z dolžnikovimi dejanskimi navedbami v ugovoru. Take pritožbene navedbe pa niso relevantne za odločitev o obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti samih spornih dejstev ter materialnopravni utemeljenosti upnikovega zahtevka bo odločalo sodišče, ki bo postopek nadaljevalo kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek (prim. 2. odst. 62. čl. ZIZ).

Glede na zgoraj povedano je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi 2. odst. 62. čl. ZIZ na utemeljen ugovor dolžnika razveljavilo sklep o izvršbi v dovolilnem delu. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.