Appeal dismissed; enforcement objection based on negative fact requires creditor to prove debt existence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dolžnik je navedel pravno pomembna dejstva, s katerimi bi, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, in tudi predložil dokaz za tako zatrjevana dejstva (pogodbo), drugih dokazil pa glede na samo naravo ugovora negativnega dejstva po oceni sodišča druge stopnje niti ni mogoče predložiti, zato je njegov ugovor obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Upnik s pritožbo ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, temveč polemizira z dolžnikovimi dejanskimi navedbami v ugovoru. Take pritožbene navedbe pa niso relevantne za odločitev o obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. .. z dne 29.10.1999 v drugi točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in med drugim navedel, da je dolžnikov ugovor neutemeljen in zavajajoč, saj je upnik korektno opravil svoje delo za dolžnika, kar je vse razvidno iz priložene dokumentacije. Dolžnik se je vedel nekorektno tako do upnika kot tudi do poroka in kreditodajalca, upniku ni hotel plačati niti mu dati zavarovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik pravočasno in obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru je navedel, da upnik zanj ni opravil storitev, katerih plačilo sedaj vtožuje, saj so kreditno pogodbo sklenili brez posredovanja upnika, ker slednji ni uspel pridobiti kredita v tridesetih dneh, kot je bilo dogovorjeno, zato naj upnik predloži dokazila o opravljenem delu. Tak ugovor je treba smiselno razlagati kot ugovor negativnega dejstva (ugovor, da izterjevana terjatev ne obstoji, ker sploh ni nastala), ki ga dolžnik po naravi stvari niti ne more dokazovati, pač pa mora upnik dokazovati, da ugovarjano negativno dejstvo ne obstoji (torej, da je terjatev nastala). Dolžnik je navedel pravno pomembna dejstva, s katerimi bi, če bi se izkazala za resnična, lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, in tudi predložil dokaz za tako zatrjevana dejstva (pogodbo), drugih dokazil pa glede na samo naravo ugovora negativnega dejstva po oceni sodišča druge stopnje niti ni mogoče predložiti. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžnikov ugovor štelo za obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Upnik s pritožbo ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, temveč polemizira z dolžnikovimi dejanskimi navedbami v ugovoru. Take pritožbene navedbe pa niso relevantne za odločitev o obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti samih spornih dejstev ter materialnopravni utemeljenosti upnikovega zahtevka bo odločalo sodišče, ki bo postopek nadaljevalo kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek (prim. 2. odst. 62. čl. ZIZ).

Glede na zgoraj povedano je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi 2. odst. 62. čl. ZIZ na utemeljen ugovor dolžnika razveljavilo sklep o izvršbi v dovolilnem delu. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.