Appeal allowed; debt objection dismissed for lack of facts showing claim rejection if proven true.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal and reversed the first-instance decision, ordering the rejection of the debtor's objection and confirmation of the enforcement ruling. The debtor argued that accounts were invalid due to lack of confirmation, but failed to provide facts demonstrating the claim would be rejected if proven true. The court held that a debt obligation arises from contract formation, not merely from the issuance of an account, rendering the objection substantively unfounded under the Enforcement Act.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju: An objection in enforcement proceedings is inadmissible if the debtor fails to state facts that would lead to the rejection of the claim if proven true.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovor zavrne in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št.
Ig 99/10646-5 z dne 09.12.1999 potrdi.
[JEDRO]
Dolžnik je v ugovoru navedel, da računov ne priznavajo, ker jih niso potrdili; s tem pa ni navedel takšnega dejstva, da bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, če se izkažejo za resnična (prim. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z evidenčne občne seje z dne 9.12.1999), ker terjatev ne nastane z izstavitvijo oziroma potrditvijo računa, ampak s sklenitvijo pravnega posla.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v 2. tč. izreka ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku.
V pravočasni pritožbi je upnik navedel, da dolžnikov ugovor ni izpolnil pogojev po 2. odst. 53. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato ga sodišče ne bi smelo šteti za obrazloženega.
Pritožba je utemeljena.
2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena ZIZ določa, da mora biti ugovor obrazložen; dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Dejstva, ki jih mora navesti dolžnik v svojem ugovoru morajo biti takšna, da bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, če se izkažejo za resnična (prim. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z evidenčne občne seje z dne 9.12.1999). Dolžnik je v ugovoru navedel, da računov ne priznavajo, ker jih niso potrdili; s tem pa ni navedel dejstva v smislu zgoraj navedenega načelnega pravnega mnenja. (Poslovna) terjatev namreč ne nastane z izstavitvijo računa, ki je enostranska listina izdajatelja in za njegovo veljavnost ni potrebno potrjevanje s strani osebe, kateri je izstavljen, ampak s sklenitvijo pravnega posla oziroma pogodbe; pravnemu (dolžniško- upniškem) razmerju pa dolžnik ni oporekal. Utemeljena je zato pritožbena navedba, da ugovor ni obrazložen, kot zahteva 2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena ZIZ.
Ker je sodišče prve stopnje nepravilno štelo ugovor za obrazložen po 2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena ZIZ, je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter izpodbijani sklep spremeniti tako, da se (neobrazložen) ugovor zavrne kot neutemeljen in potrdi sklep o izvršbi (3. tč. 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ).