Appeal dismissed; court held late justification for absence cannot be raised in appeal proceedings.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Glavna obravnava je lahko opravljena v odsotnosti stranke ob pogojih 295. člena ZPP, po dol. 265. čl. ZPP pa se lahko opravi zaslišanje došle stranke. Naknadno opravičevanje izostanka, dano v reviziji, ne pa v pritožbenem postopku, ne more biti predmet obravnave s stališča bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 1. odst. 385. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost zneska 3.600 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP ter s predlogom na razpis obravnave v bistvu predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da je imel utemeljeno opravičilo za odsotnost z glavne obravnave z dne 10.6.1996. Res je, da tedaj izostanka ni opravičil z zdravniškim spričevalom, prilaga pa mnenje zdravniške komisije, iz katerega je razvidno, da je invalidsko upokojen. Še vedno zatrjuje, da ne dolguje ničesar in da ga je M. O. izkoristila.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo razloge, zaradi katerih je ocenilo, da je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je glavno obravnavo opravilo v toženčevi odsotnosti in nato zaslišalo navzočega tožnika kot stranko, v skladu z določbo 295. in 265. člena ZPP.

Toženec namreč svojega izostanka ni opravičil, trditev o bolezni ali okrevanju pa sama po sebi ni predstavljala argumenta. Ker je bil na glavno obravnavo pozvan z opozorilom, da bo zaslišan kot stranka, je bilo navzočega tožnika kot stranko dovoljeno zaslišati in njegovo izpoved dokazno oceniti (265. člen ZPP). Revizijsko sodišče zato očitku revizije v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) pri sodišču druge stopnje ne pritrjuje. Toženčevega naknadnega opravičevanja izostanka z glavne obravnave zato ni mogoče obravnavati.

Ostale revizijske navedbe se nanašajo na sprejeto dokazno oceno, ki revizijsko ne more biti izpodbijana (tretji odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa gre za očitek zmotne uporabe materialnega prava (na kar mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti), pa se je izpodbijana sodba oprla predvsem na vsebino sporne najemne pogodbe. Iz te sledi, da je tožnik kot najemodajalec sprejel predplačilo najemnine, čeprav ga je pri tem izključevala lastninska pravica M. O.. Sklenjena najemna pogodba je bila zato razdrta po samem zakonu (drugi odstavek 580. člena ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih), temu pa sledi obveznost toženca, da vrne tožniku, kar je od njega brez pravne podlage prejel (četrti odstavek 210. člena ZOR).

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se revizija posebej sklicuje. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).