Supreme Court allows appeal on default interest for foreign currency debt where parties failed to agree on a rate.

Pritožbi se ugodi in se 1. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "M. B., Pot 26, P. je dolžan plačati tožeči stranki G. d.o.o., Ljubljana zamudne obresti od glavnice 76.923,08 DEM od 8.8.1991 do plačila in od glavnice 275.527,63 DEM od 30.8.1991 do plačila po obrestni meri, kot jih banke plačujejo v Ljubljani za vloge v DEM, vezane nad eno leto, v tolarski protivrednosti, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." V preostalem delu (glede 2. točke izreka) se pritožba zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Pravdni stranki obrestne mere nista določili. Ker obrestna mera ni dogovorjena, zamudnih obresti za devizne terjatve pa ne ureja noben predpis, je treba pravno praznino zapolniti z analogijo. Najbližji predpis je novelirana določba 399. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je odločalo (le še) o obrestnem delu tožbenega zahtevka in stroških postopka, potem ko je bilo že pravnomočno odločeno o glavnici. Ugodilo je zahtevku na plačilo 8% zamudnih obresti (1. točka izreka) in še odločilo o stroških celotnega postopka, tako da je naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 183.274,00 SIT (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da bi prvostopno sodišče moralo upoštevati njegov pobotni ugovor, ter da ni uporabilo pravilne obrestne mere zamudnih obresti. Smiselno je uveljavljala pritožbenai razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da bi moralo prvostopno sodišče upoštevati njen pobotni ugovor. Na naroku za glavno obravnavo z dne 6.1.1999 je uveljavljala v pobot terjatev, ki jo je že pred tem uveljavljala z nasprotno tožbo. Ta je bila vročena nasprotni toženi stranki (tožeči stranki v tem sporu), zaradi česar je nastopila litispendenca, ki je ovira za uveljavljanje iste terjatve v pobot.

Pritožnica pa ima prav, ko uveljavlja, da prvostopno sodišče ni uporabilo pravilne obrestne mere zamudnih obresti. Pravdni stranki obrestne mere nista določili. Aneks I., ki omenja 15% letno obrestno mero, zadeva sovlagatelja in ne investitorja (toženo stranko). Ker obrestna mera ni dogovorjena, zamudnih obresti za devizne terjatve pa ne ureja noben predpis, je treba pravno praznino zapolniti z analogijo. Najbližji predpis je novelirana določba 399. člena ZOR.

Tako se je v številnih primerih izrekla tudi pravna praksa (npr. Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 66/93).

V zvezi z argumentiranjem prvostopnega sodišča, češ da je treba upoštevati tudi penalni karakter zamudnih obresti, kaže dodati, da bi tožeča stranka lahko zahtevala plačilo tolarske glavnice, ki bi jo izračunala tako, da bi na dan zapadlosti terjatve preračunala njeno vrednost iz DEM v SIT, na tako oblikovano glavnico pa bi lahko zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti. Zahtevi po penalnosti zamudnih obresti bi bilo tako v popolnosti zadoščeno.

Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe. V preostalem delu (glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje) je bilo treba pritožbo zavrniti in prvostopno sodbo potrditi, saj je tožena stranka uspela samo v sorazmerno majhnem delu zahtevka (3. točka 154. člena ZPP). Upravičena bi bila sicer do povrnitve pritožbenih stroškov, a jih ni priglasila.