Appeal allowed; court remands case for proper assessment of vehicle depreciation due to model year discrepancy.

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) ter glede pravdnih stroškov razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene.

Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 218.250,00 SIT s pripadki, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper ugoditveni del sodbe ter zoper odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožeče stranke se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da tožena stranka ni vedela in ni mogla vedeti, da je bil letnik izdelave spornega avtomobila 1992 in ne 1993, saj je bilo na računu italijanskega dobavitelja zapisano, da gre za tovarniško nova vozila. Tudi carinski organi so v dokumentacijo zapisali letnik izdelave 1993, tako da ni bilo nobene okoliščine, na podlagi katere bi tožena stranka podvomila v leto izdelave. Cena avtomobila je bila nizka prav zaradi dejstva, da je šlo za vozilo model 1992, kar je tožeča stranka vedela. Če bi tožeči stranki priznali znižanje kupnine zaradi manjvrednosti vozila, bi bila neupravičeno obogatena, saj manjvrednsoti vozila zaradi letnika proizvodnje ni bilo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni vedela in ni mogla vedeti za letnik izdelave vozila. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da za utemeljenost jamčevalnega zahtevka ni potrebna vednost tožene stranke o pravem letniku izdelave vozila, temveč zadostuje krivdna nevednost, saj je bila tožena stranka kot profesionalni prodajalec avtomobilov glede navedene okoliščine premalo skrbna, ko je v računu potrdila dejstvo, da gre za letnik izdelave 1993. Splošno znano je, da je pri avtomobilih letnik proizvodnje še posebej pomembna lastnost, zato mora profesionalni prodajalec, ki v uradnem računu določi to lastnost, imeti za takšno določitev zanesljivo podlago. Navedba italijanskega prodajalca, da gre za tovarniško nova vozila, brez navedbe letnika proizvodnje, nikakor ne dokazuje, da gre za letnik proizvodnje 1993, temveč kvečjemu zbuja dvom, saj je v tovrstnih računih letnik proizvodnje običajno zapisan.

Prav tako pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj ne bi moglo sodišče obsoditi tožene stranke, naj opravi izplačilo tožeči stranki prisojene terjatve na roke J. Š.. Pravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na 195. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77), ki določa, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira za končanje postopka med istima strankama. Glede na navedeno določilo sta isti stranki še vedno procesno legitimirani za zadevno pravdo, čeprav tožeča stranka ni več materialnopravno legitimirana, ker je svojo terjatev cedirala J. Š., zato tudi ni več upravičena terjati izpolnitve zase (ker ni več materialno pravno legitimirana), pač pa jo lahko terja za J. Š. kot pridobitelja terjatve, ki je s cesijo postal materialnopravno legitimiran, medtem ko je procesnopravno legitimirana še vedno tožeča stranka.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljeno toženčevo oporekanje višini tožbenega zahtevka. Pritožnik navaja, da je bil modelni letnik 1992 avtomobila že upoštevan v ceni, ki je bila nizka, zato manjvrednosti vozila zaradi letnika proizvodnje ni bilo.

Smiselno torej toženec trdi, da tožnik ni utrpel škode. Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. ... z dne ... izvedencu P. napačno zastavilo vprašanje glede na specifične okoliščine primera. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stanka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku. Ker sodišče prve stopnje teh odločilnih dejstev ni ugotavljalo, je dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno (355. čl. ZPP/77), na kar utemeljeno opozarja pritožnik. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 370. čl. ZPP/77 pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pozove izvedenca na dopolnitev izvedenskega mnenja, kot je bilo nakazano zgoraj.

Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP/77 pridržalo za končno odločbo.