Civil appeal dismissed; court held ZPP allows delivery proof beyond invoices via partial payment evidence.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the defendant's appeal and upheld the first-instance judgment ordering payment of damages and interest. The defendant argued that delivery of goods could not be proven without corresponding delivery notes, citing missing documents and signature discrepancies. The court rejected this, ruling that the Civil Procedure Act (ZPP) does not mandate delivery notes as the sole proof method and accepted the plaintiff's evidence of partial payments as sufficient to establish receipt of goods.
Legislator headnote
AI generatedZPP 1. odst. 154. člen; ZPP 353. člen: In civil proceedings governed by the Civil Procedure Act, delivery of goods may be proven by means other than delivery notes, such as evidence of partial payments, provided the defendant fails to offer specific rebuttal or alternative proof.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 123.401,00 SIT.
[JEDRO]
Civilni pravdni postopek, kot je urejen v ZPP, ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je dobavo blaga mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z dobavnico.
Tožena stranka ni nikoli nedvoumno in brezpogojno izjavila, da blaga od tožeče stranke nikdar in na nobeni podlagi ni prejela, temveč je neprejetje vedno utemeljevala z različnimi pomanjkljivostmi tožnikovih listin. Tožeča stranka je posamezne nejasnosti v listinskih dokazih prepričljivo obrazložila in tudi utemeljila s posrednimi listinskimi dokazi.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1,694.436,30 SIT s pripadki.
Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navedla, da je tožeča stranka v primeru izstavitve računov kot verodostojnih listin v dokaz obstoja obveznosti dolžna predložiti tudi dobavnice. Tožena stranka je ves čas postopka opozarjala, da spričo neobstoja dobavnic na njihovi podlagi ni prejela nobenega blaga. Ponovno opozarja, da tožeča stranka ni predložila dobavnice za račun št. 6399 ter da je dobavnico št. 186/441 podpisala druga pravna oseba in ne tožena stranka.
Sodišče prve stopnje tudi ni utemeljilo odločitve o zamudnih obrestih, saj je tožena stranka v vsaki pripravljalni vlogi uvodoma izrecno oporekala vsem navedbam tožeče stranke, torej tudi obračunu obresti.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, da tožena stranka v pritožbi pretežno prepisuje in povzema vsebino napadene sodbe, v ostalem pa pavšalno zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, zato pritožba ni utemeljena in tožeča predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je tožeča stranka kljub pomanjkanju dobavnice za račun št. 6399 dokazala, da je tožena prejela blago po tem računu. Civilni pravdni postopek, kot je urejen v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato se pritožbeno sodišče povsem strinja s sodiščem prve stopnje, da je dobavo blaga mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z dobavnico. Tožeča stranka je prepričljivo pojasnila, da so dobavnice za blago po računu št. 6399 založene ali izgubljene, zato dobavo tega blaga dokazuje s kopijo dveh sporočil o odobritvi (priloga A16) iz katerih izhaja, da je tožena stranka delno plačala blago po vtoževanem računu. Pritožbeno sodišče šteje, da je tožeča stranka prav z navedenima dokaziloma o delnem plačilu dokazala, da je tožena stranka prejela tudi blago po navedenem računu, še posebej, ker tožena stranka kljub izrecnemu pozivu sodišča ni dala konkretnega pojasnila, kaj naj bi plačala z zadevnima delnima plačiloma. Takšnega pojasnila tožena ne daje niti v pritožbi, temveč zopet ponavlja pavšalen ugovor, da tožeča ni predložila dobavnice, torej tožena spornega blaga na tej podlagi ni prejela.
Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela blago po dobavnici št. 186/441, čeprav je na dobavnici žig druge, takrat ne več obstoječe pravne osebe. Tožena stranka je sama priznala, da je pravna naslednica TOZD-a T.C., katerega žig je na sporni dobavnici, nasledstvo pa izhaja tudi iz sodnega registra. Zato je povsem pravilno sklepanje, da je prav tožena stranka uporabljala žig svoje pravne prednice, saj sodišču ni ponudila nobene razlage, od kod na dobavnici sporni žig, temveč je le nejasno in pavšalno ugovarjala, da je sporno dobavnico "podpisala" (pravilno: žigosala) druga pravna oseba in ne tožena stranka.
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni nikoli nedvoumno in brezpogojno izjavila, da blaga od tožeče stranke nikdar in na nobeni podlagi ni prejela, temveč je neprejetje vedno utemeljevala z različnimi pomanjkljivostmi tožnikovih listin. Tožeča stranka je posamezne nejasnosti v listinskih dokazih prepričljivo obrazložila in tudi utemeljila s posrednimi listinskimi dokazi. Tovrstnih pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje tožena stranka ni izpodbila s konkretnimi navedbami, niti s predložitvijo kakršnih koli listinskih dokazov s svoje strani.
Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno odločilo, da je utemeljen tožnikov zahtevek iz naslova obračunov obresti. Iz obračunov (priloge A7-A10) jasno izhaja, za katere račune tožeča stranka vtožuje zamudne obresti, kdaj so le-ti zapadli v plačilo in kdaj so bili plačani, koliko po računih znaša glavnica in koliko obresti ter kolikšna je obrestna mera. Glede na tako specificirane obračune bi tožena stranka morala ugovarjati precej bolj konkretno (da je račune plačala pravočasno, kdaj jih je plačala, da je napačna obrestna mera oz.
izračun obresti itd.) ter tudi predložiti ustrezne dokaze za svoje ugovore, vendar tožena o posameznih obračunih obresti sploh ni postavila nobenih trditev, razen uvodne fraze v vsaki vlogi, da oporeka vsem navedbam tožeče stranke. Tako pavšalen ugovor po oceni sodišča druge stopnje ni in ne more pomeniti izrecnega oporekanja specificiranim obračunom zamudnih obresti, kakršne je predložil tožnik, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnikov obrestni zahtevek utemeljen.
Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti stroški obsegajo stroške sodne takse za odgovor v znesku 67.776,00 SIT, stroške sestave odgovora v višini 625 odvetniških točk x 87,40 SIT = 54.625,00 SIT in pisarniške stroške v znesku 1.000,00 SIT, skupaj 123.401,00 SIT, in so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter Odvetniško tarifo.