Appeal dismissed; new facts in commercial appeals require proof of impossibility to present at trial.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Tožena stranka je oporekala obstoju prodajnega razmerja, zato bi morala tožeča stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in v zvezi z zatrjevanimi dejstvi predlagati dokaze.

V postopku v gospodarskih sporih se lahko v pritožbi navedejo nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. IV Ig 2096/94 z dne 06.12.1994 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo računa št. 61/94 z dne 25.11.1994 v višini 2.221.132,00 SIT s pripadki.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedla je, da je sodišče zavrnilo zahtevek iz razloga, ker ni dokazov o njegovi utemeljenosti, čeprav je pred tem zavrnilo dokazne predloge obeh pravdnih strank. Zahtevek se nanaša na račun št. 61/94 iz katerega je razvidno, kaj je bilo toženi stranki obračunano. Obračunana ji je bila dobava korjan plošč po njenem naročilu in izročeno orodje, ki ji ga tožena stranka ni nikoli vrnila. Tožena stranka je plošče prevzela in z njimi opravljala dela, ki jih je potem obračunala (oz. je to storila tretja oseba). Zato bi morala tožena stranka plošče plačati.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni dokazala obstoja terjatve. Tožeča stranka je svojo terjatev dokazovala z računom št. 61/94, na podlagi katerega je vložila predlog za izvršbo.

Sklepu o izvršbi je tožena stranka ugovarjala. Tekom pravdnega postopka pa je tožeča stranka v zvezi s svojim zahtevkom v pripravljalni vlogi z dne 28.08.1998 navedla le to, da "računi niso poravnani, torej je terjatev izkazana" (list. št. 18). Kljub ugovoru tožene stranke konkretnejših trditev v postopku ni postavila. V kolikor naj bi predlog za zaslišanje strank šele pripomogel k odkrivanju dejstev, pa sodišče druge stopnje k pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog zavrnilo, le dodaja, da sodišče ni dolžno izvajati dokazov, s pomočjo katerih bi se relevantna dejstva šele ugotovila. Sodišče namreč sodi na podlagi navedb pravdnih strank. Glede na to, da je tožena stranka smiselno oporekala obstoju prodajnega razmerja, bi morala tožeča stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in v zvezi z zatrjevanimi dejstvi predlagati dokaze (219. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP/77). Iz predloženega računa je res razvidna specifikacija blaga, vendar pa zgolj predložitev računa v postopku, ne more nadomestiti trditev tožeče stranke o dobavi in izročitvi blaga ter dokazov o kupoprodajnem razmerju med strankama.

Na zadnjem naroku (po tem ko je sodišče prve stopnje že zavrnilo dokazni predlog) je v zvezi z navedbami tožene stranke tožeča stranka pojasnila, da ne drži, da g. N. (tožena stranka) nima nobenega materiala, saj je z njim izvajal dela za tretjo osebo in tej tretji osebi dela tudi zaračunal. Vendar pa v zvezi s to trditvijo tožeča stranka ni predlagala nobenih dokazov. Prejšnji dokazni predlog, ki je bil postavljen brez trditvene podlage, je namreč sodišče, kot je bilo že zapisano, pravilno zavrnilo kot nepotreben.

Tožeča stranka šele v pritožbi navaja nekatera dejstva (dobavo plošč, izročitev orodja), ki kažejo na to, da naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Teh dejstev pa ni mogoče upoštevati. V postopku v gospodarskih sporih se namreč lahko v pritožbi navedejo nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a člena ZPP/77). Kaj takega pa tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje. Dejansko stanje torej ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj tožeča stranka ni dokazala obstoja terjatve.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe tako ni našlo kršitev na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77).

Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77 potrdilo.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).