Insurance subrogation interest start date determined by insurer payment, not knowledge of loss. Partially allowed appeal.

1) Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti glasi: "Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 202.184,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1996 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 78.596,00 SIT za pravdne stroške, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." 2) Pritožba se v preostalem delu zavrne in se nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

3) Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 34.110,00 SIT za stroške pritožbenega postopka v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Zavarovančev zahtevek proti odgovorni osebi je odškodninski, začetek teka zamudnih obresti pri odškodninskih zahtevkih pa ni odvisen od okoliščine, kdaj je povzročitelj škode za zahtevek zvedel. In ker zavarovalnica vstopi z izplačilom odškodnine v pravice svojega zavarovanca, je njen položaj enak zavarovančevemu.

[OBRAZLOŽITEV]

V citirani sodbi je prvostopno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti znesek 202.184,00 SIT s pp kot povračilo plačila škode, ki jo je na vozilu, ki ga je zavarovala tožeča stranka, povzročilo vozilo tožene stranke.

Zoper sodbo prvostopnega sodišča se iz "vseh" pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožuje se tudi proti odločitvi o stroških.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 (Ur.l. RS 26/99) postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77 (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90).

Zgolj pavšalen pritožbeni očitek, češ da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju, ne omogoča konkretnega odgovora.

Zmotno je stališče pritožnice, da ji sodišče prve stopnje ni omogočilo, da bi enakopravno sodelovala v postopku, ker da ni sledilo njenemu predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Tožeča stranka je res ugovarjala izvedenskemu mnenju, tako da je predlagala "popravek" izvedenskega mnenja. Svojega "popravka" izvedenskega mnenja pa ni z ničemer utemeljila. Zato ta predlog tožeče stranke izzveni zgolj kot odklanjanje zanjo neugodnega dela izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot strokovno prepričljivo in logično glede na dejanske ugotovitve o obravnavanem škodnem dogodku. S takšno dokazno oceno se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Do škode na avtomobilu zavarovanca tožeče stranke je prišlo zaradi dveh trčenj.

Zavarovanka tožene stranke pa je odškodninsko odgovorna le za drugo.

Le glede škode, ki je v vzročni zvezi s tem dogodkom, je tožeča stranka z izplačilom odškodnine vstopila v pravice svojega zavarovanca (1. odst. 393. čl. ZOR). Izvedenec je natančno pojasnil, katere posledice je pripisati prvemu in katere drugemu trčenju. Prav tako je ustrezno deležu poškodb iz posameznih trčenj razmejil stroške popravila. Ni šlo torej za "prosto presojo" izvedenca, kot zmotno meni pritožnica. Pritožbeno sodišče ne najde opore, da bi zavarovanki tožene stranke pripisali obveznost, da krije 50 % vseh nastalih stroškov popravila avtomobila zavarovanca tožeče stranke, kot to želi tožeča stranka.

V tem delu je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. in 368. čl. ZPP/77).

Pač pa pritožnica utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zavrnjenim obrestnim delom zahtevka. Za začetek teka zakonitih zamudnih obresti za zahtevek po 939. čl. ZOR ni odločilno, kdaj je bil zavezanec za plačilo o regresnem zahtevku obveščen. Za takšno stališče ni podlage v 939. čl. ZOR. To določilo govori o vstopu zavarovalnice v zavarovančeve pravice proti osebi, ki je odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Zavarovančev zahtevek proti odgovorni osebi je odškodninski, začetek teka zamudnih obresti pri odškodninskih zahtevkih pa ni odvisen od okoliščine, kdaj je povzročitelj škode za zahtevek zvedel (prim. 186. čl. ZOR). In ker zavarovalnica vstopi z izplačilom odškodnine v pravice svojega zavarovanca, je njen položaj enak zavarovančevemu. Na drugačno presojo pa seveda nima prav nobenega vpliva okoliščina, da je bil regresni zahtevek naslovljen direktno na zavarovalnico, katere obveznost izvira iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti povzročiteljice škode (prim. s tem v zvezi Stališče Jugoslovanske gospodarske koordinacije, ki je bila 10. do 12. 6. 1987, Gospodarski vestnik 37/87, str. 51).

Tudi očitek nepravilne odločitve o stroških postopka je utemeljen.

Tožena stranka zanjo nespornega dela obveznosti ni pripoznala. Zato v konkretnem primeru ne pride v poštev 157. čl. ZPP/77. Izhodišče za presojo o (ne)uspehu v pravdi je tako izpodbijana sodba. Tožeča stranka je v sporu uspela s 74 %, tožena pa s 26 %. Pritožbeno sodišče je temu primerno spremenilo 3. odst. izreka izpodbijane sodbe, ne da bi pri tem posegalo v pravnomočno odmero pravdnih stroškov tožeče in tožene stranke, ki je razvidna iz podatkov spisa (tej pritožnica v pritožbi namreč ne oporeka). Tožeči stranki gre tako po medsebojnem pobotanju 78.596,00 SIT za stroške prvostopnega postopka (/74 % od 150.753,00 SIT/ 111.557,00 SIT - 30.425,00 SIT /26 % od 126.772,00 SIT/).

V tem delu je bila pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo delno spremenilo na podlagi 4. odst. 373. čl. ZPP/77. Pritožbeno sodišče je pritožnici priznalo polovico pritožbenih stroškov (glede glavne stvari je uspela v obrestnem delu, glede stroškov pa za 112.221,00 SIT; 2. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 166. čl. ZPP/77). Pritožnici gre tako 34.110,00 SIT za pritožbene stroške: - za odvetniške stroške 26.220,00 SIT (300 tč. x 87,40 SIT), - 42.000,00 SIT za sodno takso, - 50 % od 68.220,00 SIT = 34.110,00 SIT.