Appeal dismissed; withdrawal of claim cannot be revoked even if made in error when defendant consented.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Prvotožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Umika tožbe ni mogoče preklicati, tudi če je bil dan v zmoti.

Zadostuje, da je bil nedvoumen umik tožbe podan, tožena stranka pa je v ta umik privolila.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče med drugim ugotovilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo tudi za terjatvi v višini 364.804,93 USD in v višini 679.603,50 DEM iz naslova deviznega kreditiranja in garancijskega poslovanja v tuji valuti.

Zoper omenjeno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnopravnih predpisov. Vztraja, da tožeča stranka omenjena zneska nikdar ni izrecno umaknila in se sklicuje na vsebino svojih vlog, v katerih je pojasnila pomotni izpad omenjenih terjatev.

Prvotožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je pravna prednica tožeče stranke pri prvostopnem sodišču dne 18.2.1991 vložila proti prvo in drugotoženi stranki tožbo na ugotovitev obstoja terjatve in sicer pod I. iz naslova dolgoročnega (takrat) dinarskega kreditiranja v višini 91.181,60 (takrat) din, pod II. iz naslova kratkoročnega dinarskega kreditiranja v znesku 50.565.882,30 din, pod III. iz naslova deviznega kreditiranja in garancijskega poslovanja v tuji valuti v zneskih: 364.804,93 USD, 679.603,50 DEM, 73.978.812,44 ATS in 5.144.827,40 din, pod IV. iz naslova sodnih stroškov v višini 2.912.085,70 din, pod V. iz naslova vnovčene garancije carine v višini 36.807,00 din in pod VI. iz naslova pogojne terjatve garancijskega poslovanja v tuji valuti v višini 63.289.082,00 USD in v višini 87.294.584,87 ATS.

Drži tudi nadaljnja ugotovitev prvostopnega sklepa, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 25.5.1993 izrecno umaknila svoj zahtevek, ki se nanaša na terjatve iz naslova garancij (torej v celoti pod III. in VI. svojega zahtevka), vztrajala pa je pri zahtevku pod I., ki je zajemal dolgoročno dinarsko kreditiranje, pod II., ki je vseboval kratkoročno dinarsko kreditiranje, pod IV. iz naslova sodnih stroškov in pod V. iz naslova vnovčene garancije carine. Tako je iz omenjene vloge izrecno razvidno, da je tožeča stranka vztrajala le še pri terjatvi v skupni višini 53.605.956,60 SIT s pripadki. Pooblaščenec tožeče stranke je na naroku dne 24.9.1993 ponovno potrdil, da tožbeni zahtevek v deviznem delu v celoti umika tudi v obrestnem delu. Prisotne tožene stranke pa so se z umikom tožbe, ki se je nanašal na oba sporna zahtevka (364.804,93 USD in zneska 679.603,50 DEM) tudi izrecno strinjale. Tej ugotovitvi umikov tudi ni oporekal na naroku prisotni pooblaščenec tožeče stranke. Prvostopno sodišče je tako pravilno štelo, da je tožeča stranka umaknila tožbo tudi za oba omenjena zneska in da so tožene stranke v umik obeh zneskov privolile. Zato je odločitev izpodbijanega sklepa v skladu z II. odst. 188. člena ZPP/99 pravilna.

Glede na zgoraj navedene ugotovitve se pritožbeno sodišče ne strinja s trditvami v pritožbi, da umik tožbe tožeče stranke glede obeh omenjenih zneskov ni bil jasen in določen. Umik tožbe glede omenjenih zneskov je bil povsem jasno razviden, kar pa tudi pomeni, da tožeča stranka tega umika, čeprav je bil podan v zmoti, ne more več preklicati. Izpodbijani sklep ima prav, da preklic umika tožbe glede na veljavno pravno teorijo in sodno prakso ni možen. Volja stranke ni bistvena, bistveno je dejstvo, da je tožeča stranka oba zneska dejansko umaknila. To pa tudi pomeni, da prvostopno sodišče pravilno vloge tožeče stranke z dne 4.6.1996, s katero je svoj prvotni umik deloma popravila in oba sporna zneska iz garancij iz umika izvzela, ni moglo upoštevati.

Pritožbeni razogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi v skladu z 2. točko 1. odst. 365. člena ZPP/99. Ker v postopku s pritožbo zoper sklep odgovor na pritožbo ni predviden, nosi prvotožena stranka v skladu s 366. členom ZPP/99 sama svoje stroške odgovora na pritožbo.