Appeal allowed; first-instance judgment voided for lack of grounds on decisive facts regarding bankruptcy claim.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V primeru da prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih je podana takšna pomanjkljivost, da je ni mogoče preizkusiti. Zato jo je potrebno že iz tega razloga razveljaviti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da ne obstoji pravica do ločenega poplačila prvotožene stranke iz nepremičnega premoženja drugotožene stranke, vpisanega v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju, v vl. št. 111 k.o. H. kot glavnemu vložku in pri vl. št. 222 k.o. H., vložni št. 333 k.o. H. in na 1/6 deleža pri z.k. II pri vl. št. 444 k.o. K. kot sovložkih. Toženi stranki je še naložilo, da nerazdelno plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 398.020,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje prvotožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Prvostopno sodišče je svojo odločitev nepravilno oprlo na navedbe tožeče stranke, da terjatev prvotožene stranke ni bila prijavljena v stečajnem postopku drugotožene stranke, čeprav to ne drži. Obstoj terjatve v stečajnem postopku sploh ni bil sporen, tožeča stranka pa je na naroku za preizkus terjatev prerekala le ločitveno pravico ne pa same terjatve.

Navedeno izhaja tudi iz napotitvenega sklepa stečajnega senata prvostopnega sodišča. Razlogi na katere opira prvostopno sodišče svojo odločitev, so tako popolnoma napačni.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS št. 26/99) v tem gospodarskem sporu uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) - v nadaljevanju ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da prvotožena stranka v stečajnem postopku drugotožene stranke ni prijavila terjatve, na kateri temelji zahtevek neobstoja ločitvene pravice, ampak zgolj ločitveno pravico, je v nasprotju z vsebino prijavljene terjatve prvotožene stranke (priloga B1) in z napotitvenim sklepom stečajnega senata (priloga A1). Iz prijave terjatve z dne 27.2.1996 v stečajnem postopku drugotožene stranke je prvotožena stranka med ostalim tudi jasno navedla svojo terjatev v višini 128.968.434,78 SIT in za to terjatev uveljavljala ločitveno pravico na podlagi sporazuma z dne 24.4.1995 pod opr. št. II R 218/95, kjer je bila vknjižena zastavna pravica in prepoved odsvojitve in obremenitve na nepremičninah dolžnika, vpisanih pri vl. št. 111 k.o. H. kot glavnemu vložku in pri vl. št. 222 k.o. H., vl. št. 333 k.o. H. in na 1/6-tinskem deležu pri z.k. telesu II pri vl. št. 444 k.o. K. kot sovložkih. Navedena terjatev in ločitvena pravica sta bili na naroku za preizkus terjatev drugotožene stranke očitno tudi obravnavani, saj iz napotitvenega sklepa prvostopnega sodišča z dne 25.4.1996 pod št. St 12/95-366 (priloga A1) izhaja, da je bila tožeča stranka kot upnik drugotožene stranke v stečajnem postopku napotena na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja prerekane ločitvene pravice prvotožene stranke in to za višino terjatve 128.968.434,78 SIT s pripadki. Tako prijava terjatve v zvezi z ločitveno pravico prvotožene stranke kot napotitveni sklep stečajnega senata prvostopnega sodišča, sta po mnenju pritožbenega sodišča povsem jasna in nedvoumna.

Prvostopno sodišče tudi ne more posegati v pravnomočni napotitveni sklep prvostopnega sodišča, ki je bil izdan na podlagi 5. odst. 143. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Zato bi moralo že po navedenem napotitvenem sklepu, na podlagi katerega je tožeča stranka kot upnik tudi vložila omenjeno tožbo, meritorno odločati ali obstoji ločitvena pravica prvotožene stranke za višino terjatve 128.968.434,78 SIT ali ne obstoji kot to trdi tožeča stranka. Glede na vsebino napotitvenega sklepa se v obstoj same terjatve ne more več spuščati. Napotitveni sklep namreč povsem jasno daje tožeči stranki kot upniku pravni interes za vložitev tožbe, ki se nanaša na ugotovitev obstoja ločitvene pravice prvotožene stranke, ne pa za samo terjatev. V kolikor je tožeča stranka menila, da je omenjeni napotitveni sklep napačen, pa je imela vso možnost, da bi zoper njega vložila pritožbo v stečajnem postopku.

Prvostopno sodišče je v tej konkretni zadevi na vsebino pravnomočnega napotitvenega sklepa vezano.

Zaradi nepravilne ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožeča stranka svoje terjatve do ločenega poplačila ni prijavila v stečajnem postopku in da samo zato iz tega razloga nima pravice do ločenega poplačila te terjatve, prvostopno sodišče meritorno ni obravnavalo razlogov glede obstoja oziroma neobstoja ločitvene pravice, ki jo uveljavlja tožeča stranka napram prvotoženi stranki. Tako ima navedena prvostopna sodba takšne pomanjkljivosti, da je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Zato jo je bilo potrebno razveljaviti in jo vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje v skladu s 1. odst. 369. člena ZPP. V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče vsebinsko odločati o razlogih obstoja oziroma neobstoja prerekane ločitvene pravice prvotožene stranke.

Zaradi razveljavitve se odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih v pritožbenem postopku uveljavljali prvotožena stranka in tožeča stranka v skladu s 3. odst. 166. člena ZPP, pridrži za končno odločbo.