Appeal dismissed; no legal basis in company law to prohibit shareholder voting or director duties temporarily.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ne v ZGD in tudi ne v družbeni pogodbi ni bilo pravne podlage za izdajo začasne odredbe s prepovedjo izvrševanja glasovalne pravice družbenika in prepovedjo izvrševanja funkcije direktorja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da se tožencu do pravnomočnosti sodbe, s katero bo odločeno o zahtevku za izključitev toženca iz družbe P d.o.o., prepove izvrševanje glasovalne pravice, ki mu pripada na podlagi njegovega poslovnega deleža v tej družbi in da se mu tudi prepove zastopanje družbe kot pooblaščencu in direktorju.

Tožnik je vložil zoper sklep pritožbo in navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je pritožnik v pritožbi navedel, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pa pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka ni obrazložil. Ni namreč navedel, katere procesne določbe sodišče ni uporabilo, pa bi jo moralo oz. katero je uporabilo napačno (prvi odst. 339 ZPP). Zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo le glede tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Teh sodišče prve stopnje ni napravilo.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi trditvami pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in da ni upoštevalo njegovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 12.10.1999. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlagani začasni odredbi upoštevalo vse tožnikove navedbe. Zato je neutemeljen očitek, da je dejansko stanje za odločitev o predlagani začasni odredbi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da so ob dejstvih, ki jih je tožnik navedel, materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje pravilni. Sodišče druge stopnje se strinja z vsemi razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je le-to obrazložilo, zakaj predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, saj je sodišče pravilno zaključilo, da za izdajo take začasne odredbe, kot jo je predlagal tožnik, ni pravne podlage niti v ZGD niti v predloženi družbeni pogodbi niti v določbah ZIZ. Pritožbene trditve prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje ne morejo omajati, saj pritožnik ni povedal ničesar takega, na kar ne bi bilo odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožba je tako neutemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi pritožbene stroške (prvi odst. 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).