Seller charged only goods with subsequent order confirmation; buyer liable for accepted items.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je prodajalec kupcu zaračunal le tisti del dobavljenega blaga, za katerega je kupec naknadno izročil prodajalcu naročilnico z izjavo, da bo ta del blaga plačal, je navedeno količino blaga kupec dolžan plačati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v veljavi in s tem toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 377.800,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka.

Proti tej sodbi se tožena stranka pritožuje in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobeden izmed pritožbeno uveljavljanih razlogov ni podan. Tožena stranka z vlogo z dne 17.5.1999 ni predlagala preložitve glavne obravnave, pač pa je sodišče le obvestila, da se direktor obravnave zaradi bolezni ne bo udeležil. Poleg tega pa tožena stranka tega dejstva (bolezni) ni z ničemer izkazala. Sodišče prve stopnje je zato glavno obravnavo utemeljeno in pravilno opravilno v odsotnosti tožene stranke (295. čl. ZPP) in ni kršilo določb pravdnega postopka.

Pravilno in v zadostnem obsegu pa je ugotovilo tudi odločilno dejansko stanje. Iz samih pritožbenih trditev tožene stranke je razvidno, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka žico prevzela dne 28.12.1994 (A 11), pri čemer je v sodbi samo pomotoma zapisalo 18.12.1994. Tožena stranka v pritožbi le še dodaja, da je del žice prevzela še 5.1.1995. To dejstvo na pravilnost odločitve ne vpliva, saj tožena stranka sama pojasnjuje, da je že po prevzemu žice od tožeče stranke in tudi po razgovoru in obisku predstavnika tožeče stranke v T., kjer so se pogovarjali o kvaliteti prevzete žice, tožeči stranki poslala dne 30.1.1995 naročilnico z datumom dne 5.1.1995. Sama tožena stranka tudi navaja, da je tožeča stranka na podlagi te naknadno poslane naročilnice tožene stranke za blago, ki ga je tožena že prej prevzela, napisala dobavnico št.

38/95 in 38A/95, obe z dne 30.1.1995 in da na njih temeljijo sporne fakture. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine naročilnice tožene stranke z dne 5.1.1995 (za katero tožena stranka sama navaja, da jo je tožeči stranki poslala dne 30.1.1995) v primerjavi z dopisom tožene stranke z dne 5.1.1995 (priloga A 9), iz katerega so razvidne vrste in količine blaga, ki ga je tožena stranka prevzela pri tožeči stranki, pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka zaračunala toženi stranki le tisto blago, ki ga je tožena stranka vpisala v naročilnico z dne 5.1.1995. To pa pomeni, da ji ni zaračunala vsega prevzetega blaga. Tako ji ni zaračunala postavk št. 15, 16, 21 in 23 iz priloge A 1, torej skupaj 535,21 kg žice. Iz vseh teh podatkov v povezavi s trditvami tožene stranke same, kako so kronološko tekle stvari in kdaj je tožena stranka tožeči stranki poslala naročilnico, ki je bila podlaga za izdajo dobavnic in spornih računov, izhaja, da se je reklamacija tožene stranke očitno nanašala na blago, ki ga je prej sicer prevzela, naknadno pa zanj ni dala naročilnice. Zaračunala je torej to, za kar je bila naknadno dana naročilnica z zavezo, da bo blago plačano. Če bi bila vsa količina blaga slaba, gotovo tožena stranka naknadno ne bi dala naročilnice z zavezo, da bo blago plačala v šestih enakih obrokih (glej naročilnico A 10). Tožena stranka je dolžna torej to blago tudi plačati.

Njene pritožbene trditve, da so lak bakrene žice še vedno v njenem skladišču, so pavšalne in se očitno nanašajo na tisto količino žice, za katero tožena stranka naknadno ni potrdila naročila.

Na ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ko je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo.