Appeal allowed; court ruled execution limitation requires proving necessity, not just obvious need.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

[JEDRO]

Pri uporabi določbe 1. odst. 80. člena ZIZ mora sodišče ugotoviti, ali so predmeti, orodje, stroji in druge delovne priprave na katerih je omejena izvršba nujno potrebni za opravljanje njihove dejavnosti in ne le, ali so ti predmeti očitno potrebni za opravljanje dejavnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo ter sklep o začasni odredbi razveljavilo v točki I/a in točki II ter postopek zavarovanja z začasno odredbo ustavilo.

Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več procesnih kršitev absolutnega značaja in je potrebno sklep že iz tega razloga razveljaviti. Sodišče prve stopnje je sklep o začasni odredbi razveljavilo v točki I/a in točki II, pri čemer pa je zanemarilo točko III sklepa o začasni odredbi, ki tako ostaja v veljavi ter določa denarno kazen v primeru kršitve prepovedi pod točko I/a in točko II, ki sta bili razveljavljeni.

Tudi razlogi so kontradiktorni, kajti sodišče prve stopnje najprej v obrazložitvi sklepa zaključuje, da je tožnik uspel izkazati verjetnost svoje nedenarne terjatve na vrnitev hidravličnega mehanizma, nato pa, da verjetnost terjatve ni izkazana in da niso podane predpostavke za izdajo začasne odredbe. Povsem nejasno je, katera dejstva sodišče šteje za verjetno izkazana in katera ne, kakor tudi to, katera od potrebnih predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po odločitvi sodišča ni podana. V tem okviru sodišče navaja institut omejitve izvršbe opredeljen v 80.

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pri čemer pa tudi pri tem ni jasno kako naj bi ta institut v konkretnem primeru vplival na predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je ta institut napačno uporabilo, saj iz same obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da ima toženec celo 9 priklopnikov in sedlastih vlačilcev, zaradi česar mu prepoved uporabe le enega priklopnika zanesljivo ne more onemogočiti izvajanja njegove gospodarske dejavnosti v smislu citiranega določila ZIZ. Pri tem pa je tudi mogoče upoštevati, da je toženec v svojem ugovoru pod točko VIII navedel, da prevozi tovrstnega blaga upadajo in je njihovo število zelo majhno.

Poleg tega pa je toženec tudi zatrjeval, da lahko tožnik kadarkoli demontira svoj hidravlični mehanizem, kar prevzema tudi sodišče v izpodbijanem sklepu in je tedaj (argumentum a contrario) jasno, da mu torej ta priklopnik za prevoze ni nujno potreben, saj priklopnik brez hidravličnega mehanizma ni v ničemer različen od preostalih, ki so v toženčevi lasti. Tožnik izpodbija odločitev sodišča tudi glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje tožnikove denarne terjatve. Odločitev sodišča prve stopnje se v tem delu opira povsem ne samo s seboj nasprotujočo odločitev o neobstoju oziroma neizkazanosti verjetnosti nedenarne terjatve, za kar pa ni osnove.

Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da tudi v kolikor bi bila pogodba dne 1.9.1997 podaljšana za vnovično dobo enega leta, kar je sporno in se tak zaključek sodišča prereka, je bil smisel pogodbe, da toženec opravlja prevoze in uporablja hidravlični mehanizem zgolj za tožnika in ne tudi za tretje osebe ter je na tej osnovi v vsakem primeru tožniku nastala oziroma verjetno izkazana denarna terjatev. To izhaja bodisi iz naslova uporabe tuje stvari v svojo korist brez veljavnega pravnega temelja in tudi iz naslova kršitve pogodbe.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako povsem napačna. Navedba, da je toženec opravljal prevoze blaga iz L.K. do meseca junija 1999 pa nima nikakršnega pomena v tej zadevi. Toženec prevoze še vedno vrši, s čimer bodisi krši pogodbo ali pa uporablja nesporno tujo stvar v svojo korist.

Pritožba je utemeljena.

Že sam izrek izpodbijanega sklepa je napačen, kajti sodišče prve stopnje je razveljavilo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo razpolagati, odtujiti in obremeniti priklopno tovorno vozilo z nameščenim hidravličnim mehanizmom ter osebni vozili znamke Golf in Peugeot. Pustilo pa je v veljavi določilo o denarni kazni v primeru neizvršitve prepovedi glede omenjene začasne odredbe. Tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje zagreši bistveno kršitev določb postopka, kajti najprej ugotovi, da je verjetnost nedenarne terjatve tožeče stranke izkazana, ker je prevozna pogodba med strankama nehala veljati, ker je bila ta sklenjena za dobo enega leta. Takoj za tem pa nadaljuje, da je bila prevozna pogodba avtomatično podaljšana za eno leto, to je do 1.9.1999. Na tej osnovi nato sodišče zaključi, da je tožnik uspel izkazati verjetnost svoje nedenarne terjatve na vrnitev hidravličnega mehanizma, vendar pa ugovoru ugodi iz drugih razlogov in sicer to, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker so podani pogoji iz 80. čl. ZIZ glede omejitve izvršbe. Ne glede na to, da je zaključek sodišča prve stopnje glede verjetnosti nedenarne terjatve tožeče stranke kontradiktoren, je vprašljiva tudi uporaba omenjenega zakonskega določila. Omejitve izvršbe proti pravnim osebam in podjetnikom so določene v 1. odst. 80. čl. ZIZ, ki izrecno pravi, da izvršbe proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost in proti podjetniku ni mogoče dovoliti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti. Ali so ti predmeti, ki so predmet začasne odredbe dolžniku res nujno potrebni za opravljanje njegove dejavnosti, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ugotavljalo je le, da so ti predmeti očitno potrebni za opravljanje dolžnikove dejavnosti. Takšna razlaga pa po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilna, kajti sodišče mora ugotoviti nujno potrebnost in ne le očitno potrebnost predmetov, ki so predmet začasne odredbe za opravljanje dolžnikove dejavnosti.

Pritožba pravilno opozarja, da ima dolžnik devet priklopnikov in ali je res le eden nujno potreben za opravljanje njegove dejavnosti, bi moralo sodišče ugotoviti.

Ali je tožeča stranka izkazala verjetnost denarne terjatve pa se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na svojo nasprotujočo si odločitev o obstoju oziroma neobstoju nedenarne terjatve. Tožnik v tožbi zatrjuje, da toženec sporni mehanizem izkorišča za lastne potrebe in s tem povzroča tožniku škodo. To pa ni odvisno le od veljavnosti oziroma neveljavnosti prevozne opogodbe. Če toženec tožeči stranki povzroča škodo s prevozi, ki jih opravlja, gre za uveljavljanje denarne terjatve in verjetnost te odškodninske terjatve bi moralo sodišče ugotavljati. Ker sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si razlogi v nasprotju, je to sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s čl. 15 ZIZ, zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju pa naj v okviru ugovornih razlogov ponovno preizkusi ali so podani pogoji za zatrjevano začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve kot tudi razlogi za obstoj začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pretehtati pa mora tudi okoliščine glede omejitve izvršbe, na katere je bilo posebej opozorjeno v razlogih tega sklepa.