Sole proprietor's dual role as owner and director allows self-termination of company claims without notarized resolution.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V primerih enoosebne družbe, ko je ista oseba po eni strani ustanovitelj in s tem edini družbenik, po drugi strani pa njen direktor kot poslovodja (prvi odstavek 449. člena ZGD) in s tem njen zakoniti zastopnik, gre za svojsko dihotomijo istega subjekta. V takšni dvojni funkciji lahko odloča o poslovanju družbe neoblično razen v primerih odločitev iz 439. člena ZGD (o sprejetju letne bilance in izkazu uspeha in delitvi dobička ter o drugih v tem predpisu določenih pomembnih odločitvah). Tožnik je bil po povedanem upravičen odločiti sam o tem, da bo terjatev svoje družbe (L. d.o.o.) izterjal sam po sodni poti kot lastnik enoosebne družbe. Takšna odločitev namreč ne sodi med odločitve iz omenjenega 439. člena ZGD. Tako se pokaže kot zmotno stališče pritožbenega sodišča, da terjatve firme ni mogoče identificirati s terjatvijo njenega direktorja -

fizične osebe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja tožnikova terjatev proti toženki v višini 106.093,30 SIT, kar predstavlja neplačano kilometrino, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14.1.1997 do plačila, toženki pa naložilo povrniti pravdne stroške tožniku.

Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je sicer prvo sodišče pravilno povzelo vsebino listin, iz katerih izhaja, da je bila tožnikova firma L. upravičena med drugim posebej zaračunavati potne stroške poleg cene pogodbenih storitev. Toda to je bil upravičen storiti L. d.o.o. in ne tožnik kot njegov lastnik in direktor kot fizična oseba. Terjatve firme ni mogoče identificirati s terjatvo njenega direktorja kot fizične osebe. Zato tožnik ni aktivno legitimiran.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu sodišča druge stopnje. Trdi, da je "protispisna" odločilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da iz vsebine listin izhaja, da tožnik ni aktivno legitimiran. Povzema izjavo, ki jo je podal, ko je bil zaslišan kot stranka. L. d.o.o. je terjatev prenesel na tožnika, nesmiselno pa bi bilo, da bi tožnik kot njegov direktor sam s seboj pisno sklenil pogodbo. Šlo je očitno za cesijo. Za tak prenos terjatev pa so se odločili v izogib davku na storitev.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

"Protispisna" je revizijska trditev, češ da je drugostopenjsko sodišče ugotovilo iz listin, da ni podana tožnikova aktivna legitimacija. Kaj takšnega v obrazložitvi spodbijane sodbe ni zapisano. Nasprotno, iz nje je mogoče razbrati, da je takšna odločitev sodišča sad njegovega pravnega sklepanja (žal pisno nepodprtega z navedbo predpisov, ki jih je pri tem upoštevalo -

četrti odstavek 338. člena ZPP). Očitane procesne kršitve po 13.

točki drugega odstavka 354. člena ZPP potemtakem ni.

Pač pa je utemeljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnik izključni lastnik in direktor L. d.o.o., je mogoče sklepati, da gre za družbo z enim družbenikom, tako imenovano enoosebno družbo. Takšno družbo posebej ureja VII. oddelek šestega poglavja zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94 in 20/98 - ZGD). Ta določa v 459. členu, da ustanovitelj (zakon govori o njem takrat, ko ustanovi družbo samo ena oseba - 457. člen) samostojno odloča o vprašanjih iz 439. člena, in nadalje, da mora vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v register (kar pomeni kakršnegakoli vpisa, ki je predpisan). Iz teh zakonskih določb sledi, da se enoosebna družba ustanovi z aktom, ki izraža enostransko voljo ustanovitelja, ki je lahko poleg pravne osebe tudi fizična oseba (prvi odstavek 408. člena ZGD). V primerih enoosebne družbe, ko je ista oseba po eni strani ustanovitelj in s tem edini družbenik, po drugi strani pa njen direktor kot poslovodja (prvi odstavek 449. člena ZGD) in s tem njen zakoniti zastopnik, gre za svojsko dihotomijo istega subjekta. V takšni dvojni funkciji lahko odloča o poslovanju družbe neoblično razen v primerih odločitev iz 439. člena ZGD (o sprejetju letne bilance in izkazu uspeha in delitvi dobička ter o drugih v tem predpisu določenih pomembnih odločitvah). Tožnik je bil po povedanem upravičen odločiti sam o tem, da bo terjatev svoje družbe (L. d.o.o.) izterjal sam po sodni poti kot lastnik enoosebne družbe. Takšna odločitev namreč ne sodi med odločitve iz omenjenega 439. člena ZGD. Tako se pokaže kot zmotno stališče pritožbenega sodišča, da terjatve firme ni mogoče identificirati s terjatvijo njenega direktorja - fizične osebe.

Revizija ima torej prav, da je bilo kršeno materialno pravo.

To je narekovalo razveljavitev odločbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje temu sodišču, da bo preučilo še druge pritožbene trditve tožene stranke (o pravni podlagi prvostopne odločitve, pomanjkanju pasivne legitimacije, cesije, odobritve potnih nalogov itd.), kar je opustilo, ker je pač ugotovilo pomanjkanje aktivne legitimacije. Zakaj naj bi o stvari odločal drug senat pritožbenega sodišča, revizija ne razloži. Zato takšnemu predlogu ni bilo mogoče ugoditi.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.