Court dismisses appeal for one-month statute of limitations for challenging LLC board resolutions is mandatory.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected their lawsuit against a limited liability company's board resolution. The appellant argued that the one-month deadline for filing a challenge should only begin after the meeting minutes were finalized, as they could not know the resolution numbers beforehand. The court ruled that this period is a mandatory material law deadline that runs from the end of the meeting itself and applies to limited liability companies just as it does to joint-stock companies.
Legislator headnote
AI generatedArticle 365 in conjunction with Article 456 of the Companies Act; The one-month period for challenging a board resolution is a mandatory material law deadline that commences upon the conclusion of the meeting and applies identically to limited liability companies.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.
Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se z a v r n e.
[JEDRO]
Enomesečni rok za vložitev tožbe za izpodbijanje sklepa skupščine družbe je prekluziven rok materialnega prava.
Ta rok se neposredno uporablja tudi kot rok za vložitev tožbe za izpodbijanje sklepa skupščine družbe z omejeno odgovornostjo.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke, s katero je le-ta izpodbijala sklepa skuščine družbe K. d.o.o., sprejeta na skupščini dne 17.12.1998 in zabeležena v zapisniku notarja pod štev. 8 in štev. 5, zavrglo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v roku 8 dni v znesku 16.110,00 SIT. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da je tožeča stranka tožbo vložila po preteku roka enega meseca od dne, ko se je končala skupščina.
Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter izda ustrezno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določilo 365. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), saj rok za tožbo ne more teči že od dneva skupščine, preden je bil izdelan zapisnik skupščine, saj tudi oseba, ki je navzoča na skupščini, ne more natančno vedeti, kako so izpisani sklepi, katero številko bodo imeli na koncu, ko se zapisnik zaključi itd. Sicer pa na ta rok sodišče ne pazi uradoma, ampak se potek roka upošteva le na ugovor strank. Določilo 456. člena ZGD govori o tem, da se določeni predpisi, ki veljajo za delniško družbo, uporabijo tudi pri družbi z omejeno odgovornostjo, vendar smiselno. Izraz smiselno pa pomeni razumno, tako da teh določil ni mogoče mehanično uporabiti tudi pri družbah z omejeno odgovornostjo.
Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določilom 365. v zvezi s 456. členom ZGD. Po 1. odst. 365. člena ZGD se izpodbojna tožba vloži v roku enega meseca, pri čemer rok začne teči, če se je tožnik udeležil skupščine, z dnem, ko se je končala skupščina. V konkretnem primeru pa ni sporno, da se je tožnik skupščine udeležil in na skupščini tudi napovedal vložitev tožbe po 1. odst. 366. člena ZGD. Pri tem gre po mnenju pritožbenega sodišča povsem jasno za prekluzivni rok materialnega prava, na katerega mora po uradni dolžnosti paziti tudi sodišče, tako da pretek roka ni upošteven le na ugovor stranke, kot to zmotno meni pritožnik. Po 456. členu ZGD pa se za družbo z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe Zakona o delniški družbi glede izpodbojnosti sklepov skupščine. Izraz smiselno sicer res pomeni, da se uporabijo določbe z upoštevanjem tistih nujnih razlik, kakršne obstojajo med delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča pri vprašanju vštetja rokov ni mogoče uporabiti določilo 365. člena ZGD drugače kot v tem smislu, da se uporabi enomesečni rok za vložitev izpodbojne tožbe tudi če gre za skupščino družbe z omejeno odgovornostjo in da je ta rok prekluziven rok materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče pa ni priznalo toženi stranki stroškov odgovora na pritožbo, saj glede na to, da je bil v predmetni zadevi izdan sklep, odgovor na pritožbo ni predviden (366. člen ZPP).