Appeal dismissed; potential loss exceeding five times average wage meets threshold for termination for serious breach.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Potencialna škoda, ki presega petkratnik povprečne čiste plače v gospodarstvu, ustreza pravnemu standardu grozeče večje škode iz 89. čl. ZDR in je s tem izpolnjena kvalifikatorna okoliščina za disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja za hujšo kršitev delovne obveznosti, ker je delavec prodajal blago po nižji ceni mimo pogojev promocijske prodaje in brez zavarovanja plačila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti toženčevih sklepov z dne 22.1.1993 in 23.2.1993, na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in izplačati osebne dohodke in druge prejemke, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter povrniti stroške postopka. Presodilo je, da sta izpodbijana sklepa v delu, o katerem se še odloča v sodnem postopku zakonita, ker so izpolnjene kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR za prenehanje delovnega razmerja, da drugostopenjskega sklepa ni izdal nepristojni organ in ta odločitev ni nesklepčna, ker je z njo zavrnjen le ugovor in potrjen sklep disciplinske komisije.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri stroškovne ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati priglaša stroške pritožbe. Ugotovljena škoda v zvezi s prvo očitano kršitvijo o škodi v višini 1.596,20 SIT oz.

potencionalna v višini 259.490,00 SIT, naj ne bi bila sprejemljiva. S tem v zvezi naj ne bi bil pravilno uporabljen 89. člen Zakona o delovnih razmerjih, saj mora tudi pri potencialni škodi obstajati nevarnost, ki mora biti konkretna, velika in neposredno grozeča. V konkretnem primeru ni bilo tako, saj škoda toženi stranki ni nastala niti ni grozila. Obrazložitev sodbe, da je bilo z zamikom plačila za en, tri in deset dni ogroženo plačilo, naj bi bila nesmiselna in prav tako podatek, da ima družba T.

ustanovitveni kapital 8.000,00 SIT ne pomeni nič relevantnega.

Glede drugoočitane kršitve vztraja, da je sploh ni storil in da kupci, katerim je T. prodajal pokrovčke za svečke, teh pod pogoji tožene stranke nikoli ne bi kupovali. Storil ni torej nič takega, kar bi vplivalo na interese tožene stranke še zlasti, ker mu je do upokojitve manjkalo le dve leti in že zato ne bi storil ničesar, s čimer bi lahko ogrozil svojo socialno varnost.

V pisnem odgovoru tožena stranka prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje razčistilo vsa še odprta vprašanja v skladu z napotili pritožbenega sodišča iz sklepa Pdp 1210/96 z dne 16.7.1998, ter tokrat ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu tožbeni zahtevek utemeljeno ponovno zavrnilo. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l.

SFRJ, št. 4/77 - 70/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Izpodbijana sodba je temeljito obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, pač pa glede na pritožbene navedbe povdarja le še naslednje.

V zadevi je prepričljivo ugotovljen obstoj pravnorelevantnih okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l.

RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR) za izrek najstrožje disciplinske sankcije za še obravnavani hujši kršitvi delovnih obveznosti po 5. in 29. tč. 86. člena podjetniške kolektivne pogodbe, potem, ko je bil s pravnomočno sodbo postopek glede kršitev iz 3. tč. sklepa disciplinske komisije tožene stranke, ki naj bi jih tožnik storil 30.3.1992, 18.3.1992 in 10.3.1993 s sklenitvijo treh pogodb brez pooblastila, zaradi katerih je nastala škoda v višini 1.043.246,00 SIT, ustavljen. Tudi za preostali dve kršitvi so izkazane takšne kvalifikatorne okoliščine, da je z izpodbijano sodbo zahtevek na rezveljavitev izpodbijanih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen, posledično pa tudi uveljavljana reintegracija in reparacija.

Za hujšo kršitev delovne obveznosti, ki jo je tožnik storil 2.5.1992 in 16.10.1992 s tem, ko je v nasprotju z navodili direktorja o pogojih promocijske prodaje, družbi T. prodal blago z odlogom plačila, je že v predsodnem disciplinskem in enako v ponovnem sodnem postopku prepričljivo dokazana škoda v višini 1.596,20 SIT, za kolikor so znašale zakonite zamudne obresti, kot tudi potenticalna škoda v višini 259.490,00 SIT zaradi nezavarovanega plačila. Sodišče je za grozečo večjo škodo pravilno uporabilo petkratnik povprečne čiste plače v gospodarstvu, ki je v obravnavanem obdobju dosegal 177.575,00 SIT. Ker je vrednost prodanega blaga znašala 259.490,00 SIT, je ob nezavarovanem plačilu dejansko obstajala nevarnost škode v takšni višini, ki ustreza pravnemu standardu grozeče večje škode v smislu kvalifikatorne okoliščine za disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Škodna nevarnost v navedeni višini je nedvomno izvirala iz tožnikovega ravnanja, bila je dovolj velika in tudi grozeča, zato pritožbene navedbe o nesmiselnosti takšnih zaključkov prvostopenjskega sodišča niso utemeljene in ne morejo biti upoštevne.

Enako velja glede pavšalnih pritožbenih trditev v zvezi s tkz. prodajo blaga v "tranzitu" iz skladišča tožene stranke preko družbe T. d.o.o. tretjim osebam. Na podlagi računov z dne 26.10.1992 5.10.1992, 16.10.1992, 20.10.1992 in 21.1992, drugih listinskih dokazov in izpovedb prič je sodišče prepričljivo zaključilo, da je tožnik s prodajo pokrovčkov za sveče preko T. d.o.o., storil kršitev konkurenčne prepovedi iz 5. tč. 86. člena podjetniške kolektivne pogodbe, saj je s takšnim načinom opravljal za tretjo pravno osebo dela, ki so sodila v delovno področje in dejavnost tožene stranke. Prav dejstvo, da se je s kupci dogovarjal v imenu in na račun podjetja svoje žene, ne pa tožene stranke, pomeni bistveno otežitev poslovanja in v končni fazi motenost delovnega procesa, zaradi nelojalnosti do delodajalca, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju zato tožnik ne more uspešno zatrjevati, da ni storil nič takega, kar bi lahko vplivalo na interese tožene stranke, saj je s prodajo blaga končnim kupcem preko podjetja svoje žene zanesljivo opravljal posle na račun tretjega gospodarskega subjekta in s tem kršil konkurenčno prepoved ob takšnih kvalifikatornih okoliščinah, da je utemeljen ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter hkrati glede na izid pritožbenega postopka odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.