Appeal allowed; first instance court erred by finding no dispute on liability despite defendant's clear objection.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V nasprotju s podatki v spisu postavljen zaključek sodišča prve stopnje, da odgovornost tožene stranke po temelju med strankama ni sporna, predstavlja kršitev po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1998 dalje do plačila (1. odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 63.518,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1998 dalje do plačila (2. odstavek izreka). Očitno je višji tožbeni zahtevek zavrnilo, vendar odločitve v izreku izpodbijane sodbe o tem ni, kar pa za pritožbeno obravnavo ni odločilno, saj se je zoper sodbo pritožila le tožena stranka.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh treh možnih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga razveljavitev oz. spremembo izpodbijanega sodbe, zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo oporekala pasivni legitimaciji.

Škodo je namreč povzročil voznik Z. T. z vozilom, odgovornostno zavarovanim pri madžarski zavarovalnici Hungaria Bistozito, zato ne drži tožbena navedba, da je škodo povzročil zavarovanec tožene stranke. Kljub argumentiranemu ugovoru tožene stranke v tej smeri se sodišče o njem ni izreklo, pač pa je v nasprotju s spisovnimi podatki celo zaključilo, da med pravnima strankama ni sporno, da je prometno nesrečo zakrivil zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka je podala tudi ugovor krajevne pristojnosti sodišča. Pritožuje se tudi zoper višino dosojene odškodnine, saj bi moralo sodišče v večji meri upoštevati, da je tožnik telesne bolečine hude intenzitete trpel le en dan, primarnega strahu ni mogel utrpeti, saj je šlo za nenevarno trčenje v zadnji del vozila ob minimalni hitrosti povzročitelja. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče zanemarilo tožnikovo navedbo, da je njegovo pešanje moči in siceršnje zavzetosti pogojeno tudi z njegovo starostjo.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da je zavarovanec tožene stranke 27.8.1994 zakrivil prometno nesrečo, v kateri je bil hudo telesno poškodovan tožnik. Tožena stranka je že ob svojem vstopu v to pravdo, to je v odgovoru na tožbo, ugovarjala pasivni legitimaciji in navedla, da škode ni povzročil zavarovanec tožene stranke, pač pa voznik Z. T., odgovornostni zavarovanec zavarovalnice Hungaria Bistozito, kar ponavlja tudi sedaj v pritožbi.

Kot dokaz je tožena stranka predlagala uradni zaznamek PPP Koper in dejansko sodišču predložila kot dokaz ta uradni zaznamek z dne 15.9.1994 (priloga B2), iz katerega izhaja, da so v prometni nezgodi bili udeleženi trije osebni avtomobili, ki so jih vozili Z. T., ki je imel vozilo obvezno zavarovano pri zavarovalnici Liungama Riztosito, M. S., ki je imela svoj avto zavarovan pri avstrijski zavarovalnici in tožnik, ki je imel avto zavarovan pri toženi stranki. Tožena stranka je pri svojem ugovoru pasivne legitimacije vztrajala ves čas pravde, zato pritožbenemu sodišču ni jasno, od kod sodišču prve stopnje osnova za zaključek, da med pravdnima strankama ni sporno, da je prometno nesrečo zakrivil zavarovanec tožene stranke in da torej v predmetni pravdi temelj odškodninske odgovornosti ni sporen, sporna naj bi bila le višina. Tak zaključek je v nasprotju s podatki v spisu, s tem pa je sodišče prve stopnje storilo absolutno procesno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, nujna posledica take kršitve pa je razveljavitev sodbe.

Glede krajevne pristojnosti pritožbeno sodišče sicer soglaša, da sodišče prve stopnje ni odločilo pravilno, saj niti ni navedlo, ali je krajevno pristojnost določilo po 1. ali 2. odstavku 52. člena ZPP, gre namreč za dve popolnoma različni situaciji. Vendar pa je ta eventuelna napaka sodišča prve stopnje sanirana s tem, da se je tožena stranka spustila v pravdanje pri sodišču prve stopnje, ki se glede na določbo 20. člena ZPP zato tudi v primeru, če bi štelo, da je ugovor krajevne nepristojnosti utemeljen, ne bi moglo več izreči za krajevno nepristojno.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in v skladu z določbo 1. odstavka 369. člena ZPP utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo najprej potrebno odločiti o temelju, šele nato pa bolj skrbno tudi o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, v kolikor bi sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja še na določbe v času nezgode veljavnega 101. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ št. 17/90) in v času sojenja veljavnega 26. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur.l. RS št. 70/94).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je utemeljena v določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.