Appeal allowed; co-ownership division requires monetary compensation if physical equal division is impossible.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Če stvari fizično ni mogoče razdeliti tako, da prejme vsak solastnik stvari v vrednosti svojega solastninskega deleža, odloči sodišče, da mora tisti solastnik, ki je prejel večjo vrednost, izplačati solastniku oziroma solastnikom, ki so prejeli manjšo vrednost, razliko v vrednosti v roku, ki ne sme biti daljši kot tri mesece, razen če se udeleženci drugače dogovorijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje parc. št. 1500/38 in 1500/37 razdelilo tako, da je vsaki stranki dodelilo v last polovico teh parcel, pri čemer je nasprotni udeleženec prejel v last jugovzhodni del teh parcel.

Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec ter v pritožbi najprej poudarja, da ugovarja pasivni legitimaciji v tem postopku, ker je nepremičnine, ki so predmet delitve, na podlagi darilne pogodbe z dne 17.4.1998 odsvojil svoji hčerki J. G. O sami stvari pa pritožnik navaja, da delitev ni pravilna, saj je odločitev prvega sodišča napravljena izključno na podlagi skice geometra, iz katere ni razvidno, koliko je dobila posamezna stranka. Po mnenju pritožnika bi si moralo sodišče samo ogledati nepremičnine na kraju samem. Poleg nepremičnin, ki so predmet delitve v tem postopku, so stranke solastnice tudi parcele št. 1500/26, ki bi morala biti prav tako predmet delitve. Pritožnik sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Najprej je treba opozoriti nasprotnega udeleženca, da je zmotno njegovo stališče v pritožbi, ko ugovarja svoji pasivni legitimaciji v tem postopku iz razloga, ker je svoj del nepremičnin, ki so predmet delitve, podaril svoji hčerki. Po izrečni določbi 1. odst. 195. čl.

Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku ni ovira, da se postopek med tistimi strankami ne dokonča, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče postopek.

Z odtujitvijo stvari je nastala sprememba le v materialnem, ne pa tudi v procesnopravnem razmerju. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je materialnopravno, ne pa procesno vprašanje. Iz teh razlogov je nasprotni udeleženec kljub odtujitvi predmeta delitve obdržal položaj procesne stranke na pasivni strani.

Pravilno pa navaja nasprotni udeleženec v pritožbi, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, koliko je dobila posamezna stranka v izključno last na račun svojega polovičnega solastninskega deleža.

Ta okoliščina ni razvidna niti iz izreka sklepa, niti iz njegovih razlogov. Sam princip delitve solastnih parcel, kot izhaja iz skice sodnega izvedenca, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa (tako, da nasprotni udeleženec prejme v last JV del solastnih parcel), bi sicer bil sprejemljiv, vendar te delitve ni mogoče preizkusiti, ker niti v skici geometra niti v izpodbijanem sklepu ni podatkov, koliko je dejansko prejela vsaka stranka na račun polovičnega solastninskega deleža v svojo izključno last. Iz izvedenskega mnenja (list. št. 35) je namreč razvidno, da izmera parcel, kot izhaja iz zemljiškega katastra, ni v skladu z dejanskimi izmerami v naravi. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da parc. št. 1500/37 v naravi meri le 9 m2 in ne 11 m2, kot je zapisano v zemljiškem katastru, parc. št. 1500/38 pa v naravi meri 161 m2 in ne le 150 m2 kot to izhaja iz zemljiškega katastra. Izvedenec nadalje ugotavlja, da bo ena izmed strank prejela od parcele št. 1500/37 4m2, druga pa 5m2. Del parcele št. 1500/38, ki naj bi ga dobil v izključno last predlagatelj A. F., meri 88 m2, del te parcele, ki naj bi ga dobil nasprotni udeleženec J. F. pa 73 m2. Navedeni podatki iz izvedenskega mnenja kažejo, da solastni parceli nista bili razdeljeni tako, da bi vsaka stranka prejela polovico posamezne parcele, pač pa tako, da naj bi predlagatelj dejansko prejel v last okoli 16 m2 več kot nasprotni udeleženec. Taka delitev pa ni v skladu z deleži, ki jih imata pravdni stranki na solastnih parcelah. Navedeno dejansko stanje pa nakazuje na primer, ki ga predvideva 2. odst. 122. čl. Zakona o nepravdnem postopku. Gre za primer, ko stvari fizično ni mogoče razdeliti tako, da prejme vsak solastnik stvari v vrednosti svojega solastninskega deleža. V takem primeru odloči sodišče, da mora tisti solastnik, ki je prejel večjo vrednost, izplačati solatniku, ki je prejel manjšo vrednost, razliko v vrednosti v roku, ki ne sme biti daljši kot tri mesece, razen če se udeleženci drugače dogovorijo. Tega zakonitega določila prvo sodišče v sedanjem postopku ni upoštevalo, in zato tudi sedanja odločitev o razdelitvi solastne stvari ni pravilna.

V novem postopku bo moralo prvo sodišče ponoviti doslej izvedene dokaze, zlasti pa s pomočjo sodnega izvedenca ugotoviti točno dejansko površino posamezne parcele, oceniti pa bo treba tudi njihovo vrednost in kolikor bo obveljala taka delitev, kot je razvidna iz sedanje skice geometra, tedaj bo moralo prvo sodišče naložiti tisti stranki, ki bo prijela večjo površino oz. večjo vrednost, da drugi stranki, ki bo prejela manjšo vrednost, izplača razliko tako, kot določa že prej navedeno zakonito določilo. Šele potem, ko bo postopek dopolnjen v nakazani smeri, bo delitev stvari v solastnini pravilna in zakonita.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da sta stranki solastnici tudi parcele št. 1500/26 in bi prav tako morala biti predmet delitve, je treba nasprotnemu udeležencu pojasniti, da v dosedanjem postopku nobena izmed nepravdnih strank ni predlagala delitev tudi te parcele.

Delitev stvari v solastnini sodišče ne opravlja po uradni dolžnosti, pač pa le na podlagi ustreznega predloga kateregakoli izmed solatnikov.