Spousal social aid does not exempt the other spouse from alimony if they remain capable of paying.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Prejemanje družbene pomoči enega zakonca ne razbremenjuje preživninske obveznosti drugega zakonca, v kolikor jo ta zmore.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu z dnem 1.5.1996 preneha obveznost plačevanja preživnine toženki, ki je bila določena s sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enote na Jesenicah, opr. št. P 108/93 z dne 15.10.1993. Tožniku je bilo naloženo, da mora povrniti toženi stranki 45.763,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Proti zavrnilni sodbi se je pritožil tožnik. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje, da so se razmere na strani toženke spremenile, saj je pridobila nova redna sredstva za preživljanje, s tem ko je dobila stalno družbeno pomoč. Sodišče ni upoštevalo, da plačuje za oba otroka in jima še poleg tega dodatno finančno pomaga.

Toženka živi pretežno v Bosni pri starših, za otroka pa ne skrbi.

Določena dela je sposobna opravljati, če bi hotela. Ne nosi očal, niti ne slušnega aparata. Poskušal je dokazati, da so vse navedbe toženke neresnične, vendar so bili njegovi dokazi zavrnjeni. Ker mu sodba očita, da tega ni dokazal, gre za vprašanje poštenega sojenja.

Poudarja skrb in stroške, ki jih ima z otrokoma, ki hodita oba v šolo s prilagojenim programom, in prilaga tudi pismo hčere Elvise Kentrič, ki naj bi potrjevalo, da toženka za otroka ne skrbi. Z izpodbijano sodbo se mu dela krivica. Predlaga, da se spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ugotovljene so bile tudi vse odločilne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, to je 82. člena in petega odstavka 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zavrnilo tožbeni zahtevek. Denarna pomoč, ki jo je pridobila toženka v znesku 23.449,00 SIT ne pomeni dohodkov, s katerim bi se lahko sama preživljala in ki bi razbremenjevali tožnika dolžnosti preživljanja.

Tožnica dobiva to družbeno pomoč, da se sploh lahko preživi, v nobenem primeru pa tega bremena ne bi bilo mogoče preložiti na davkoplačevalce, v kolikor ima ali bi imel tožnik možnosti plačevati preživnino. Denarna pomoč, ki jo toženka prejema, ni trajna, v kolikor bi se spremenile razmere na njeni strani. Zato tudi ne more predstavljati pogoja za prenehanje pravice do preživnine, ki jo je dolžan plačevati toženec. Sicer pa je tudi soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da denarna pomoč, ki jo prejema, ne zadošča za kritje vseh njenih potreb. Ker se tudi ne zatrjuje, da bi toženka pridobila kakšno novo premoženje, ali da bi sklenila novo zakonsko zvezo, ni pogojev za ukinitev preživnine po 83. členu ZZZDR.

Podani tudi niso pogoji po petem odstavku 132. člena citiranega zakona, ker se niso spremenile okoliščine na strani pravdnih strank v tem smislu, da bi bodisi narekovale znižanje ali ustavitev plačevanja določene preživnine. Ob neprerekanih ugotovitvah, da je tožnik ob razvezi bil v bistveno slabšem premoženjskem položaju kot pa je sedaj, ko povprečno zasluži 78.000,00 SIT, poleg tega pa si z dodatnim delom prisluži še hrano in obleko, čeprav plačuje za oba otroka po 3.000,00 SIT mesečno, na njegovi strani nikakor ne gre za spremenjene okoliščine, ki bi ga lahko razbremenile preživnine za toženko, čeprav zatrjuje, da ima še dodatne izdatke z otrokoma.

Tožnikovih pritožbenih trditev, da bi toženka lahko še kaj zaslužila, ker je sposobna opravljati določena dela, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj to še ni dovolj, če dela ne more dobiti, kot sama zatrjuje, tožnik pa tudi konkretnih dokazov v zvezi s tem ni predložil. Da bi tožena stranka lahko dobila delo pa glede na njene osebne lastnosti, ko gre za invalida prve kategorije in nepismenost, ni verjeti z ozirom na sedanji obseg brezposelnosti, ko je za kakršnokoli delo na razpolago dovolj sposobne delovne sile. Pritožba tožnika je zato po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena, zato jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP.

Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tudi sklicevanje tožnika na izdatke, ki jih ima z otrokoma, niso takšni, da bi tudi za toženko ne mogel plačevati določene preživnine, saj sta oba otroka v rejništvu, s čimer je v celoti poskrbljeno za njuno preživljanje in plačuje zanje le po 3.000,00 mesečno, čeprav je verjeti, da otrokoma nudi različne priboljške, kot je to razvidno iz pisma E. K. Očitki o vprašljivosti poštenega sojenja so brez vsake podlage. Zatrjevanje, da so bili vsi tožnikovi dokazi glede neresničnosti trditev toženke (verjetno v zvezi z njeno delovno sposobnostjo in pripravljenostjo delati) zavrnjeni, nimajo nobene podlage v spisu. Pravdni stranki nista predlagali nobenih drugih dokazov, razen tistih, ki jih je izvedlo sodišče. Očitek, da tožnik ni dokazal trditev v dokaznem postopku, v obrazložitvi sodbe se nanaša na trditev, da toženka za mladoletni hčeri ne plačuje preživnine v znesku 2.000,00 SIT mesečno.

Za takšno trditev, kot ugotavlja sodišče, ni ponudil nobenih dokazov, zato te trditve sodišče prve stopnje ni sprejelo. Pa tudi če bi to ugotovilo, na samo preživninsko obveznost toženca ne bi imelo nobenega vpliva glede na njegove in toženkine dohodke ter njune izdatke.

Tožnik bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bil uspešen. Odločitev o tem ima podlago v členih 166 in 154 ZPP, vsebovana pa je že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Glede na določbo 1. odst. 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) se za odločanje v tej zadevi uporabljajo določbe ZPP (Ur. list SFRJ, št. 4/77-29/90 in RS št. 55/92).