Appeal allowed; unclear contract terms require court to ascertain parties' true intent.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance judgment dismissing the plaintiff's claim for payment of over one million SIT. The plaintiff argued the lower court erred by concluding she waived her claim without hearing her, despite the settlement agreement's ambiguity regarding whether it covered future or past claims. The court held that vague contractual provisions necessitate an inquiry into the parties' true intent, rendering the first instance's factual finding incomplete and the appeal admissible.
Legislator headnote
AI generatedčl. 355 ZPP; When contractual terms are unclear, the court must ascertain the true intent of the parties rather than relying solely on the literal text.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (tč. I. izreka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
[JEDRO]
Pri nejasnih določilih pogodbe je dolžno sodišče ugotavljati pravo voljo pogodbenih strank.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 1.024.779,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.7.1997 dalje do plačila.
Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.
V pritožbi tožnica navaja, da sodišče prve stopnje na osnovi izvedenih dokazov, ni imelo nobene podlage za zaključek, da se je tožnica s podpisom sporazuma z dne 3.6.1997 odpovedala tudi uveljavljanju zahtevka iz naslova uporabnine. Sodišče o okoliščini, da bi ugotovilo pravo voljo strank, sploh ni zaslišalo pravdnih strank. Izjava tožnice v šesti točki sporazuma se nanaša le na morebitna uveljavljanja zahtevkov iz naslova solastnega premoženja, ki bi jih imela po sklenitvi sporazuma z dne 3.6.1997, nikakor pa ta izjava ni zajemala odpovedi zahtevku, ki ga vtožuje v tej pravdi.
Izpodbijana sodba ima take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti.
Pritožba je utemeljena.
Zaključki sodišča prve stopnje, da se je tožnica z podpisom sporazuma z dne 3.6.1997 odpovedala vsem zahtevkom iz naslova solastnega premoženja ob tem, ko ni izvajalo nobenih dokazov, razen z vpogledom v sporazum, so vsaj preuranjeni, če ne napačni. Iz besedila sporazuma ne izhaja nedvomno, da se je tožnica odpovedala vsakemu zahtevku iz naslova solastnega premoženja temveč izhaja, da tožnica ne bo uveljavljala nikakršnega zahtevka iz naslova solastnega premoženja, ki sta ga stranki razdružili z sodbo P 228/92 in ne bo uveljavljala, čezmernega prikrajšanja. Sporazum ni preciziran, saj je mogoča razlaga, da se je tožnica odpovedala morebitnim zahtevkom za v bodoče ali pa tudi že vsem dosedanjim zahtevkom. Ker ob tako nejasnih določilih sporazuma, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prave volje strank, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je bilo pritožbi tožeče stranke ugoditi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 355 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšna je bila prava volja pravdnih strank, pri sklenitvi sporazuma z dne 3.6.1997, glede na nejasne določbe čl.
6 citiranega sporazuma.
Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.