Appeal against second-instance cost ruling dismissed as costs ruling does not end proceedings. Appeal against second-instance cost ruling dismissed as costs ruling does not end proceedings.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Po določilu 400. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo le zoper tiste sklepe sodišč druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Take narave pa nima stroškovni sklep v postopkih, ki se končajo z odločitvijo o glavni stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničine zahtevke, s katerimi je uveljavljala razveljavitev sodne poravnave in plačilo tolarske protivrednosti 4.000 DEM ter ji naložilo, da mora plačati toženkama 392.350,00 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi zoper stroškovno odločbo tako, da je tožničino stroškovno obveznost do toženk znižalo na 248.747,50 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je v delu, s katerim je to spremenilo stroškovno odločbo sodišča prve stopnje vložila revizijo prva toženka in predlagala, da se pobijani del odločitve razveljavi. V reviziji navaja, da je vrednost tožničinega prvega zahtevka znašala tolarska protivrednost 50.000 DEM, vrednost drugega zahtevka pa 4.000 DEM, kar da 3,954.960,00 SIT. Sodišče druge stopnje ni imelo nobene podlage za spreminjanje s sklepom sodišča prve stopnje določene vrednosti spora. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno spremenilo stroškovno odločbo sodišča prve stopnje, ko je namesto dosojenih 392.350,00 SIT priznalo le 248.747,50 SIT stroškov.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

S sodbo sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožničine tožbene zahtevke, je bilo tožnici naloženo, da mora toženkama plačati 392.350,00 SIT pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje pa je s sodbo, s katero je zavrnilo tožničino pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, delno ugodilo njeni pritožbi zoper stroškovno odločbo in te znižalo na 248.747,50 SIT to je za 143.602,50 SIT. Prva toženka je vložila revizijo zoper prvi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje to je odločitev, s katero je navedeno sodišče spremenilo stroškovno odločbo sodišča prve stopnje, pri čemer je navedla vrednost spora 143.602,50 SIT, ki predstavlja razliko med odmero stroškov na prvi in drugi stopnji. Tako ni dvoma, da je revizija vložena zoper stroškovno odločbo sodišča druge stopnje (ne glede na revizijske razloge, s katerimi zatrjuje neutemeljenost posega pritožbenega sodišča v sklep sodišča prve stopnje o oceni vrednosti spora).

Po določilu 400. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo le zoper tiste sklepe sodišč druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Take narave pa nima stroškovni sklep v postopkih, ki se končajo z odločitvijo o glavni stvari. V takih primerih je postopek končan praviloma s sodbo, medtem ko se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP). Ker s sklepom o stroških sodišča druge stopnje postopek ni bil pravnomočno končan, zoper tak sklep revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).