Appeal dismissed; co-possession negates possession protection under Article 75 of the Property Law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker tožena stranka kot soposestnica spornih prostorov tožeče stranke ni izkjučila iz dosedanjega načina izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je bila v njuni soposesti, tožeča stranka ni upravičena do varstva posesti po 75. čl. ZTLR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da jo je tožena stranka motila v posesti in uživanju poslovnega objekta sušilnice s skladiščnimi prostori in kurilnice, s tem da je v času od 16.8.1999 do 27.8.1998 na neugotovljen način odprla zaklenjena vrata objekta in vanj začela dovažati hmelj in ga sušiti. Posledično sta bila zavrnjena tudi restitucijski in prepovedni zahtevek, tožeči stranki pa naloženo, da mora povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 22.822,00 SIT v 15-tih dneh.

Proti sklepu se je po pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Očitki tožeče stranke v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo obstoj posesti tožene stranke, so neutemeljeni. Ugotovilo je namreč soposest pravdnih strank. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je soposest tožene stranke izkazana in da tožeča stranka ni izkazala svoje izključne posesti poslovnega objekta, sušilnice s skladiščnimi prostori in kurilnice. Prav dejstvo, da je tožena stranka razpolagala s ključi objekta, ki jih je dobila v juniju, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, in da je od tedaj dalje tudi opravljala vzdrževalna dela na napravah oz. opravila potrebno servisiranje, potrjuje njeno soposest spornih prostorov, v katere pa je imela dostop tožeča stranka, ki je tudi razpolagala s ključi.

Okoliščina, da je tožeča stranka v septembru zamenjala ključ v drsnih vratih in da je potem za vstop izročila ključe toženi stranki, ne spremeni dejstva, da je bila tožena stranka v soposesti teh prostorov. Priča M. K., ki je zaposlen pri tožeči stranki, je izpovedal, da je ta sporne prostore izpraznila prav zato, da bi tožena stranka lahko sušila hmelj. To se je tudi zgodilo. Ali je imela tožena stranka pravico do tega, pa v motenjski pravdi ni pravno relevantno. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno zaključilo, da v danem primeru ni motenja soposesti in da ni pojasnilo v čem tožena stranka ni popolnoma izključila iz soposesti tožeče stranke oz. ji ni v znatni meri otežkočila izvajanje dejanske oblasti nad stvarjo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ugotavlja, da je tožeča stranka imela ključe in dostop do spornih prostorov in je imela v njih shranjene palete, ki jih je v juliju umaknila. Ker je tožeča stranka še nadalje imela ključe in torej dostop do spornih prostorov tudi v času sušenja hmelja, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izključila tožeče stranke iz dosedanjega načina posesti pravilna. Tožeča stranka je namreč tudi prejšnja leta v času sušenja hmelja za druge uporabnike izpraznila sporne prostore. Kot je razvidno iz zaslišanja prič tožeče stranke ta doslej hmelja nikoli ni sušila ter tudi ni dokazala, da bi sporne prostore v času sušenja hmelja imela v izključni posredni posesti, tako da bi jih oddala v svojem imenu drugim. Tožena stranka torej ni izkjučila tožeče stranke iz dosedanjega načina posesti. Ne nazadnje pa je tudi iz pritožbe razbrati pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o soposesti, saj v njem tožeča stranka sama navaja, da tožena stranka brez nje ni mogla uporabljati stvari za sušenje hmelja, kar dokazuje, da je tožena stranka dejansko souporabljala sporne prostore.

Pritožbeni navedbi, da je tožeča stranka izročila ključe toženi stranki in da je tožeča stranka izpraznila sporne prostore zaradi nameravanega podpisa najemne pogodbe, nista pravno relevantni.

Sodišče v sporih zaradi motenja posesti po 78. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika.

Ker glede na ugotovljeno soposest pravdnih strank tožena stranka ni onemogočila tožeči stranki dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad spornimi prostori, v katerih je sušila hmelj, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji po 80. čl. ZTLR, da bi tožeči stranki kot soposestniku nudila pravno varstvo po 75. čl. ZTLR. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ker je izpodbijana odločitev tudi v skladu z določbami ZTLR, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot pravno podlago svoji odločitvi, je na podlagi 365. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.