Appeal allowed; labor court lacks jurisdiction for republic scholarship return; case remitted for new trial.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Za spor o vrnitvi republiške štipendije ni predpisana stvarna pristojnost delovnega in socialnega sodišča. Taka pristojnost je predpisana za spor o vrnitvi kadrovske štipendije.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora tožena stranka plačati 507.363,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1996 in ji povrniti pravdne stroške v znesku 56.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1998 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov, ki so po zakonu predvideni (prvi odstavek 353. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ne da bi preverilo, če je sploh stvarno pristojno za to zadevo. Toženka je prejemala štipendijo po odločbi tožeče stranke, v kateri je navedeno, da njene pravice in obveznosti v zvezi z dodeljeno štipendijo določa Pravilnik o štipendiranju, Ur. l. RS, št.

24/91. Ta pa tovrstno štipendijo opredeljuje kot kadrovsko štipendijo, ki je temelj za stvarno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča. Sodišče prve stopnje tudi dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Toženka ni prenehala s šolanjem, saj je končala vse štiri razrede Šole za oblikovanje in fotografijo in bo v najkrajšem času opravila tudi zaključni izpit in nato nadaljevala s šolanjem. Res je prišlo do zastoja v njenem šolanju, vendar so bile za to razlog težke socialne in družinske razmere, zaradi katerih je tudi potrebovala pomoč centra za socialno delo. To je sporočila tudi tožeči stranki, saj se je s svojimi problemi obrnila večkrat na delavko tožeče stranke K. Š., a ta ni ravnala po pravilniku in ni ugotovila, ali je bil vzrok zastoja v šolanju subjektivne ali objektivne narave. Toženka predlaga dopolnitev dokaznega postopka z izvedbo novih dokazov in sicer njenim zaslišanjem, vpogledom priporočila Centra za socialno delo Ljubljana-Šiška z dne 23.12.1998 in vpogledom Pravilnika o štipendiranju. Kot prava neuka stranka v postopku na prvi stopnji, ni znala predlagati dokazov v svojo korist.

Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, ker jih ne zmore plačati glede na to, da je dijakinja brez premoženja.

Pritožba je utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, po mnenju sodišča druge stopnje ni podana. Kot izhaja iz odločbe tožeče stranke z dne 16.10.1991 (listina A3) s prilogo (A4) je bila toženki dodeljena republiška štipendija po Pravilniku o štipendiranju, Ur. l. RS, št. 24/91. V enaki številki Ur. lista RS je bil objavljen tudi Pravilnik o štipendiranju, ki ga ima verjetno v mislih pritožba in ureja dodeljevanje kadrovskih štipendij. Gre za dva pravilnika z enakima naslovoma, ki sta jih sprejela različna organa in v različnem časovnem obdobju in urejata dodeljevanje različnih štipendij.

Pravilnik o štipendiranju, ki ureja dodeljevanje republiških štipendij, je bil objavljen v Ur. listu RS, št. 24/91, dne 13.6.1991. Pravilnik o štipendiranju, ki je urejal dodeljevanje kadrovskih štipendij, pa je bil objavljen v Ur. listu RS, št. 24/91, dne 14.11.1991. Za obravnavani primer je treba uporabiti pravilnik objavljen dne 13.6.1991, ker je bila toženki dodeljena republiška in ne kadrovska štipendija, kot izhaja iz odločbe tožeče stranke z dne 16.10.1991 (listina A3). Za spor o vrnitvi take štipendije ni predpisana stvarna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v 5. točki 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Sodišče druge stopnje pa je mnenja, da je glede na nova zatrjevana dejstva v pritožbi toženke in nove dokaze, ki jih toženka predlaga za ugotovitev teh dejstev, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 355. člena ZPP). Toženka namreč zatrjuje in predlaga za svoje trditve dokaze, da svojih študijskih obveznosti ni mogla izpolniti v predpisanem roku iz opravičljivih razlogov, zaradi česar je lahko oproščena dolžnosti vračila štipendije delno ali v celoti.

Ker so nova zatrjevana dejstva in predlagani dokazi takšni, da bi mogli povzročiti drugačno presojo glavne stvari glede na zadnji odstavek v prilogi (A4) k odločbi o dodelitvi štipendije toženki z dne 16.10.1991 in določbe Pravilnika o štipendiranju, je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze in razjasniti ter oceniti ali so bili pri toženki res podani opravičljivi razlogi za neizpolnitev obveznosti štipendista oziroma ali gre za upravičeni primer v smislu Pravilnika o štipendiranju, ko štipendist ni dolžan vrniti štipendije.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 je sodišče druge stopnje v tem sklepu uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92.