Appeal dismissed; court held that shortened teeth causing psychological distress constitute personal injury damages regardless of medical terminology.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je na podlagi izgleda tožnika na naroku ugotovilo, da je opisano skrajšanje zob opazno, ker so vsi štirje navedeni zobje neobičajno kratki ter da nastala sprememba v tožnikovi zunanjosti vpliva na njegovo psihično ravnotežje in sploh njegovo psihično počutje. Tako je ugotovilo objektivne in subjektivne elemente, ki so predpostavka za obstoj obravnavane škode. Pri tem pa ni odločilno, da je izvedenec zdravstvene stroke poimenoval nastale spremembe kot kozmetski defekt. Namreč različni izvedenci uporabljajo različno izrazoslovje za poimenovanje enakih oblik škod. Pomembno je, da to kar izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč predstavlja po pravnem standardu skaženost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da so toženci odgovorni tožniku za 80% nastale mu škode po medsebojnem pretepu, odločilo, da morajo toženci nerazdelno plačati tožniku od skupaj ugotovljene škode 2,300.000,00 SIT za 20% zmanjšano odškodnino t.j. 1,840.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Višji tožbeni zahtevek tožnika pa je zavrnilo.

Pritožbi tožnika in toženca Z. M. zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec Z. M. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. Bistveno kršitev postopka vidi v trditvi, da ne on in ne njegova pooblaščenka nista podpisala zapisnika, ki vsebuje sporazum pravdnih strank, da zadevo obravnava sodnica posameznica. Prav tako ni mogoče preizkusiti sodb sodišč prve in druge stopnje, ker o prisojeni odškodnini ne vsebujeta razlogov, saj se prvostopna sodba sklicuje le na izvedensko mnenje. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana zato, ker je tožniku dosojena odškodnina za skaženost, ki je ni, saj je ugotovljen le kozmetični defekt.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo na zapisnik izjave vseh pravdnih strank, da soglašajo, da v zadevi sodi sodnik posameznik (drugi odstavek 43. člena ZPP) ter da je zapisnik o tem na naroku 7.11.1995 podpisala revidentova pooblaščenka B. K.

(listovna št. 57), zapisnik z dne 26.1.1996 pa substitut njegove pooblaščenke odvetnik S. (listovna št. 63). Drugačne revizijske trditve se zato pokažejo za protispisne, očitek o kršitvi postopka pa za neutemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Namreč sodbi sodišč obeh nižjih stopenj vsebujeta zadostne in razumljive razloge o vseh okoliščinah, ki so bile potrebne za ugotovitev posameznih oblik škode kakor tudi za določitev odškodnine zanje in analizo dokazov, na katere sta sodišči oprli dejanske ugotovitve oziroma dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je na štirih straneh obrazložitve svoje odločbe obširno pojasnilo tako dejansko kot pravno podlago o vseh štirih oblikah uveljavljene nepremoženjske škode, pri čemer je povzelo mnenje izvedenca zdravstvene stroke o vseh pomembnih ugotovitvah ter zato ni na mestu revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje zgolj sklicuje na mnenje izvedenca.

Revizijska izvajanja o zatrjevani kršitvi postopka so glede na navedene ugotovitve neutemeljena. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po presoji revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravno pravilno zaključili, da je tožniku nastala nepremoženjska škoda v vseh štirih oblikah, ki jo je uveljavljal ter da sta zanje priznali pravične odškodnine. Toženec od vseh štirih oblik ugotovljene škode obrazlaga v reviziji le, zakaj po njegovem mnenju ni utemeljena odškodnina za skaženost. Glede na njegova izvajanja je treba opozoriti na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so navedene v razlogih njegove sodbe, da je zaradi zloma in razmajanja zgornjega desnega sekalca moral zobozdravnik skrajšati zobe št. 1 in 2 zgoraj levo in desno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izgleda tožnika na naroku ugotovilo, da je opisano skrajšanje zob opazno, ker so vsi štirje navedeni zobje neobičajno kratki ter da nastala sprememba v tožnikovi zunanjosti vpliva na njegovo psihično ravnotežje in sploh njegovo psihično počutje. Tako je ugotovilo objektivne in subjektivne elemente, ki so predpostavka za obstoj obravnavane škode. Pri tem pa ni odločilno, da je izvedenec zdravstvene stroke poimenoval nastale spremembe kot kozmetski defekt. Namreč različni izvedenci uporabljajo različno izrazoslovje za poimenovanje enakih oblik škod. Pomembno je, da to kar izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč predstavlja po pravnem standardu skaženost. Ob takem stanju revidentova izvajanja, da ni nastala ta oblika škode, niso utemeljena. Revizijsko sodišče pa dalje še ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj tako za skaženost kot za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah odmerili tožniku take odškodnine, ki odgovarjajo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, saj so odraz vseh pravno upoštevnih okoliščin na strani tožnika, hkrati pa upoštevajo tudi odškodnine za podobne škode v drugih primerih.

Ker po oceni revizijskega sodišča niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene kršitve in tudi ne uradoma upoštevne, je moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).