Appeal dismissed; execution into security barred during compulsory composition proceedings against debtor.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's request for a provisional order to secure monetary claims, upholding the first-instance court's rejection. The appellant argued that the debtor's financial status and lack of property registration created a risk of asset dissipation, but the court found these factors insufficient without proof of actual concealment or dissipation. Crucially, the court ruled that execution into security is legally prohibited once compulsory composition proceedings have commenced against the debtor, rendering the appellant's claim inadmissible regardless of the risk assessment.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 36. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; 2. odst. 270. ZIZ: Execution into security is prohibited against a debtor during compulsory composition proceedings, and a provisional order requires demonstrated danger of asset dissipation beyond mere financial instability or unregistered ownership.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Od začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe v zavarovanje.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo predlog tožeče stranke na izdajo začasne odredbe v zavarovanje njene denarne terjatve, ki se je nanašala na prepoved odtujevanja nepremičnin.
Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje odločitev spremeni tako, da predlogu ugodi in samo izda začasno odredbo, podrejeno pa, da se odločitev prvostopnega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v nov postopek.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala tudi drugega pogoja, ki je potreben za izdajo začasne odredbe po 2. odst. 270. člena ZIZ, t.j.
nevarnosti, da je zaradi toženčevega (dolžnikovega) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Kot pravilno navaja prvostopno sodišče, slabo finančno stanje tožene stranke samo po sebi še ne predstavlja nevarnosti v smislu gornjega določila. Prav tako tudi ne dejstvo, da tožena stranka, ki naj bi bila lastnik določenih nepremičnin, teh nima vpisanih na svoje ime v zemljiški knjigi. Tako je pravilen zaključek izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka drugega pogoja, ki je potreben pri izdaji začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ni izkazala, zaradi česar je njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da je iz vpogleda v sodni register tudi razvidno, da je nad toženo stranko dne 20.12.1999 začet postopek prisilne poravnave. To pa tudi pomeni, da že iz tega razloga zoper toženo stranko kot dolžnika ni mogoče dovoliti izvršbe v zavarovanje (glej 1. odst. 36. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji).
Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob preizkusu prvostopne odločbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi v skladu z 2. točko 365. člena ZPP.