Appeal dismissed because new discount claims and witness testimony were introduced too late in proceedings.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the defendant to pay over 168,000 SIT plus costs. The defendant argued in the appeal that higher discounts were later agreed upon and requested a witness interview, but the court found these to be new facts and evidence. Since the defendant failed to prove these new claims were presented without their fault before the main hearing concluded, the court upheld the original decision based on evidence available at that time.
Legislator headnote
AI generatedčlen 496.a ZPP; In commercial proceedings, new facts and evidence may be adduced in an appeal only if the appellant proves they could not have been presented earlier without their own fault; otherwise, the appeal is inadmissible and the first-instance judgment stands.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka).
[JEDRO]
Tožena stranka je šele v pritožbi navedla, da so bili naknadno dogovorjeni višji rabati, kot so navedeni v fakturah, zato teh navedb ni bilo mogoče upoštevati.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo (2. in 3. točka izreka) naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 168.417,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti izvršilne in pravdne stroške.
Proti tej odločitvi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi nepravilne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, ker trdi, da bi glede dogovora o rabatih bilo treba dobiti izjavo gospoda S.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.
Pritožba ni utemeljena.
Pri preiskusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da sicer drži toženčeva trditev, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da se dolžniško-upniško razmerje (s tem očitno misli na vtoževano terjatev) ne ujema zaradi dogovorjenih rabatov. To dolžnikovo trditev je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da so bile toženčeve trditve v zvezi z dogovorjenimi rabati presplošne, da bi se s takim ugovorom lahko uspešno uprl vtoževani terjatvi tožeče stranke in tudi pravilno zaključilo, da toženec za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo po tožeči stranki predloženim dokazom in zahtevku utemeljeno ugodilo.
Tožena stranka šele v pritožbi natančneje zatrjuje, da so bili s tožečo stranko naknadno doseženi dogovori o višjih rabatih, kot so navedeni in upoštevani na vtoževanih fakturah in šele v pritožbi smiselno predlaga zaslišanje delavca tožeče stranke gospoda S. Te pritožbene navedbe pa predstavljajo nove navedbe in nove dokaze. V postopku o gospodarskih sporih je v pritožbi mogoče navesti nova dejstva in nove dokaze le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave (glej prvi odst. 496.a čl. ZPP). Tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje in ne izkazuje, da takih trditev, kot jih je podala v pritožbi, ni mogla podati do konca glavne obravnave, zato pritožbeno sodišče teh trditev ni moglo upoštevati.
Na podlagi trditev in dokazov, predloženih do konca glavne obravnave, pa je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo.