Appeal dismissed; administrative court has jurisdiction over property division arbitration proceedings between municipalities under ZLS.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

ZLS je z določbami 51.b in 2. in 3. odst. 100. člena posebej predpisal način razdelitve premoženja med novo nastalimi občinami.

Najprej je predviden sporazum, če sporazum ni možen, o sporu odloča arbitraža in če tudi ta ni uspešna, o sporu meritorno odloči upravno sodišče. Ker je za sam spor o delitvi premoženja med novo nastalimi občinami predvidena pristojnost upravnega sodišča kot končnega razsodnika, je logično, da je to sodišče tudi pristojno odločati v postopku pred arbitražo po določbah 466. člen do 479. člen ZPP, kadar se nanaša na arbitražo, ki odloča o razdelitvi istega premoženja. Pri tem namreč gre le za eno od faz istega procesa delitve premoženja. V zvezi s tem tudi ni procesnih ovir, saj upravno sodišče primerno uporablja določbe ZPP za vprašanja, ki niso posebej urejena v ZUS (16. člen ZUS).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu. Hkrati je sklenilo, da bo bo zadeva odstopljena v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da predmet spora niso zahtevki iz medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, o katerih na podlagi Zakona o lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 72/93 s spremembami, v nadaljevanju ZLS) odloča upravno sodišče v upravenm sporu, pač pa gre postopek pred arbitražo, ki ga ureja ZPP, v katerem odloča redno sodišče. Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 466. in 467. člena ZPP, saj z njo zahteva, da sodišče odloči, da je pogodba o arbitraži, ki so jo sklenile pravdne stranke, nehala veljati. Zato je stvarno pristojno za odločanje o tej zadevi sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o upravnem sporu (ZUS, Ur.l. RS, št. 50/97) določa v 3. odst.

2. člena, da v upravnem sporu odloča sodišče o sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom določeno drugo sodno varstvo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v tej zadevi pravdne stranke lokalne skupnosti in država. Tožeča stranka in prvih devet toženih strank so občine, ki so temeljne samoupravne lokalne skupnosti po določbah ZLS (2. člen), deseto tožena stranka pa je Republika Slovenija. Torej gre za spor med lokalnimi skupnostmi in spor med njimi in državo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je izpolnjen drugi pogoj iz citirane določbe ZUS, na podlagi katerega je za odločanje o tej zadevi pristojno upravno sodišče. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določbo 3. odst. 100. člena ZLS. Drugačne pritožbene trditve so zmotne.

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja še sledeče: Tožeča stranka in prvih devet toženih strank so vse nastale skladno z določbo 2. odst. 15. člena z razdelitvijo bivših občin (Ljubljana- Bežigrad, Ljubljana-Šiška, Ljubljana-Moste- Polje, Ljubljana-Center in posebne družbenopolitične skupnosti Mesto Ljubljana). Tožeča stranka s tožbo v smislu določb 31. poglavja ZPP izpodbija ustanovitev arbitraže, ki je bila ustanovljena zaradi ureditve medsebojnih premoženjskih razmerij novo nastalih občin. Lokalne skupnosti so osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja (7. člen ZLS). Premoženje občine sestavljajo nepremične in premične stvari v lasti občine (1. odst. 51. člena ZLS). Premoženje občine, ki se razdeli na dvoje ali več novih občin, ali se njen del izloči in se ustanovi nova občina oziroma se ta del priključi k sosednji občini, se razdeli sporazumno (1. odst. 51.b člena ZLS). Če pride do spora glede delitve premoženja, sprte strani oblikujejo arbitražo. Če spora tudi z arbitražo ni mogoče rešiti oziroma arbitraže ni bilo mogoče oblikovati, odloči upravno sodišče v upravnem sporu meritorno (2. in 3. odst. 100. člena ZLS). Pritožbeno sodišča ugotavlja, da je ZLS s citiranimi določbami (51.b in 2. in 3. odst. 100. člena) posebej predpisal način razdelitve premoženja med novo nastalimi občinami.

Najprej je predviden sporazum, če sporazum ni možen, o sporu odloča arbitraža in če tudi ta ni uspešna, o sporu meritorno odloči upravno sodišče. Ker je za sam spor o delitvi premoženja med novo nastalimi občinami predvidena pristojnost upravnega sodišča kot končnega razsodnika, je logično, da je to sodišče tudi pristojno odločati v postopku pred arbitražo po določbah 466. člen do 479. člen ZPP, kadar se nanaša na arbitražo, ki odloča o razdelitvi istega premoženja. Pri tem namreč gre le za eno od faz istega procesa delitve premoženja. V zvezi s tem tudi ni procesnih ovir, saj upravno sodišče primerno uporablja določbe ZPP za vprašanja, ki niso posebej urejena v ZUS (16. člen ZUS). Glede na dejstvo, da je bila arbitraža, katere ustanovitev tožeča stranka izpodbija s predmetno tožbo, ustanovljena v zvezi z razdelitvijo premoženja novo nastalih občin, gre za spor, za katerega je pristojno upravno sodišče.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. členom ZPP).