Appeal allowed; co-owner cannot claim rent for undivided share, claim reclassified as unjust enrichment.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v obsodilnem delu (1. in 3. odstavek izreka izpodbijane sodbe) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če toženec kot solastnik solastno stvar izključno uporablja in preprečuje tožniku uporabo solastne stvari, tožnik ne more zahtevati odškodnine v višini zakupnine, saj solastnega nerazdeljenega deleža ne more dati v zakup. V takem primeru gre za neupravičeno obogatitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožniku 95.633,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot so opredeljeno navedene v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe.

Tožencu je tudi naložilo, da mora povrniti tožniku pravdne stroške. Kar je zahtevala tožeča stranka več (razlika do 96.545,32 SIT) pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za pravilno odločitev najbolj pomembno ali je solastna nepremičnino fizično razdeljena. Tožeča stranka fizične razdelitve nepremičnin sploh še ni predlagala in zato ji po mnenju toženca zaradi neuporabe ne more nastajati škoda.

Tožnik tudi ni dokazal, da bi svoj solastninski delež lahko oddal v najem ali daj bi solastnino lahko sam obdeloval.

Tožnik niti ni ponudil takega dokaza, splošno znano dejstvo pa je, da tožnik še tistega zemljišča ne obdeluje, ki je njegova izključna last. Tako se pokaže, da tožnik sploh ni utrpel nobene škode. Druga nepravilnost, ki jo pritožba očita sodišču prve stopnje pa je naslonitev na staro cenitev iz pravde P 993/90. S to cenitvijo se tožnik ne more strinjati tudi zato ne, ker je popolnoma nezakonita, saj je navedena v tuji valuti. Toženec tudi meni, da mora škodo dokazati tožnik in da mora zato plačati tudi stroške za izvedenca. Poleg tega pa je tožnik v letu 1997 v solastnem gozdu posekal najmaj 40 m3 smreke in borovca. Po grobem izračunu vrednosti lesa na panju znaša to preko 300.000,00 SIT in tožnik tožencu iz tega ni ničesar izplačal. Tožnik se je torej na ta način poplačal sam. Tožena stranka zato tudi podaja pobotni ugovor in predlaga, da se tožnikova terjatev pobota s toženčevo iz naslova poseka lesa do višine tožnikove terjatve. Sodišče o tem vprašanju sploh ni hotelo razpravljati. Pokaže se torej, da tožena stranka tožeči stranki iz gornjih razlogov ničesar ne dolguje.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da v pritožbenem postopku ugovora pobota, ki ga straka ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče uveljavljati, kot to določa 5. odst.

363. člena ZPP. Pritožba pravi, da sodišče glede tega vprašanja sploh ni hotelo razpravljati, vendar pritožbeno sodišče ugotalvja, da izjava o pobotu v smislu 337. člena ZOR sploh ni bila izjavljena. Toženec je na naroku dne 23.4.1999 le navajal, da je tožnik lansko leto posekal okoli 40 m3 lesa, nič pa ni govoril o kakem pobotu.

Prav pa je dati pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in da je zaradi tega tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik v svoji tožbi navaja, da mu toženec ne dopusti niti soposesti, niti mu ne daje kakih plodov solastne stvari. Nadalje pravi, da je na škodo tožnika toženec neupravičeno obogaten in še naprej, da ker mu prepoveduje soposest in skupno uživanje, ima tožnik škodo, ker svojega dela ne more dati komu v zakup, kot je sicer oddal drugo svoje zemljišče, niti ne more na tej zemlji ničesar pridelati. Kaj je torej pravna ali dejanska podlaga tožbenega zahtevka? Ali neupravičena obogatitev ali zakupnina? Glede na nadaljnje tožbene navedbe in navedbe tekom postopka, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik zahteva zakupnino. To zakupnino utemeljuje s tem, da svojega solastnega deleža ne more dati v zakup. Toženec pa se v pritožbi sprašuje, kako naj tožnik svoj solastni del nepremičnine odda v zakup, če pa nepremičnina fizično ni razdeljena in tožnik še ni predlagal njene razdelitve.

Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da nerazdeljene nepremičnine oziroma solastnega dela na fizično nerazdeljeni nepremičnini ni mogoče dati v zakup. Posledica tega je, da tožnikov tožbeni zahtevek ne more temeljiti na izpadu zakupnine. Sodišče prve stopnje sicer pravi, da tožniku nastaja škoda vsaj v višini najemnine, ki bi jo lahko dobil in opre svojo odločitev na določbe 154. člena ZOR, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da najemnina v tem primeru ne more biti merilo za določitev višine odškodnine.

Pač pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bil lahko tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen zaradi neupravičene obogatitve toženca. Toženec uporablja celotno nepremičnino, kar pomeni, da je tožnik prikrajšan, toženec pa okoriščen z uporabo solastne nepremičnine. Kolikšna je ta korist na strani tožene stranke, pa dosedaj še ni ugotovljeno, saj sodišče glede na to, da je svojo odločitev oprlo na povsem drug pravni temelj, tega sploh ni ugotavljalo. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje ugotoviti kakšna je konkretna korist toženca zaradi uporabe tožnikovega solastnega deleža na nepremičnini.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 1. odst. 370. člena ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje, da po dopolnjenem postopku o stvari ponovno odloči.