Court quashes conviction for forgery due to absolute statute of limitations under the more lenient Criminal Code.

Ob reševanju pritožbe obdolženkinih zagovornikov se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka po uradni dolžnosti spremeni tako, da se na podlagi 4. točke 357. člena ZKP z a v r n e obtožba zoper obdolženko, da je uporabila krivo javno listino kot pravo s tem, da je dne 12.10.1993 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Grosupljem na naroku v zapuščinski zadevi pod opr.

št. D 187/93 v spis predložila pisno oporoko zapustnika F. K., v kateri je bil podpis zapustnika ponarejen, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ.

Na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenih zagovornikov proračun.

[JEDRO]

Sodišče je dolžno uporabiti milejši zakon, če se je kazenski zakon spremenil po izvršitvi kaznivega dejanja, vse dokler ni izrečena pravnomočna sodna odločba.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Grosupljem je z uvodoma navedeno sodbo obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, ji izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo 2 let. Oškodovanko M. K. je s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolženki pa je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavni in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) je pokazal, da je bil v obdolženkino škodo prekršen kazenski zakon, saj so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (absolutno zastaranje).

Po določbi 2. odstavka 3. člena KZ je sodišče dolžno uporabiti zakon, ki je za storilca milejši, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni. Obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno 12.10.1993, višje sodišče pa je o zadevi presojalo 18.1.2000. V navedenem času se je kazenski zakon spremenil dvakrat: v času storitve je veljal KZ/77, od 1.1.1995 dalje KZ/95 in od 23.4.1999 dalje KZ/99. Od navedenih treh zakonov je za obdolženko najmilejši Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 63/94 in 70/94), ki je za obravnavano kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ predpisoval kazen zapora do 3 let in triletni rok za zastaranje kazenskega pregona za takšno dejanje (5. točka 1. odstavka 111. člena KZ) ter 6 letni absolutni zastaralni rok (6. točka 112. člena KZ).

V obravnavanem primeru je kazenski pregon absolutno zastaral, upoštevaje čas storitve kaznivega dejanja 12.10.1993 dne 12.10.1999, torej še predno je bil kazenski spis zaradi pritožbe predložen v reševanje višjemu sodišču. To okoliščino, ki izključuje nadaljnji kazenski pregon, je višje sodišče ugotovilo ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti. Po določbi 1. odstavka 394. člena ZKP je bilo dolžno to kršitev odpraviti na ta način, da je ob pravilni uporabi zakona na podlagi določbe 4. točke 357. člena ZKP obtožbo zoper obdolženko zavrnilo.

Glede na sprejeto odločitev višje sodišče ni presojalo navedb v pritožbi zagovornikov.

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica izrečene zavrnilne sodbe in temelji na določbah 1. odstavka 96. člena ZKP, po kateri stroški, navedeni v izreku te odločbe, obremenjujejo proračun.