Appeal dismissed; interest claim rejected due to insufficient evidence and inadmissible new documents.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the plaintiff's claim for overdue interest. The plaintiff argued that new documentary evidence submitted during the appeal proved the debt's existence up to a lower amount, while the defendant contested the interest calculation based on passive legitimacy. The court ruled that in commercial disputes, new evidence introduced late is inadmissible under the Civil Procedure Act, and the single interest statement previously submitted was insufficient to prove the claim against the defendant.
Legislator headnote
AI generatedZakon o parnični postopki (ZPP) 496.a odst. 1; 365 odst. 2: In commercial proceedings, new evidence introduced after the first instance is inadmissible unless the party proves they could not have presented it earlier without fault, and a single interest statement is insufficient to prove a claim when the defendant raises a legitimacy objection.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Ob ugovoru pasivne legitimacije, tožeča stranka ni dovolj dokazala tožbenega zahtevka le s predložitvijo obračuna obresti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je med drugim s sodbo v točki 4. izreka razsodilo, da se sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavi za znesek 2.025.450,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in sicer v šesti alinei od zneska 1.592.222,00 SIT za čas od 22.2.1995 dalje do plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.
Zoper sodbo v 4. točki, šesta alinea, izreka je tožeča stranka vložila pritožbo v kateri navaja, da vlaga pritožbo zoper del zavrnilnega dela in ustrezni del pravdnih stroškov in uveljavlja vse pritožbene razloge ter navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek pod točko 4. zadnja alinea, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti za čas od 22.2.1995 dalje. Znesek je 1.592.222,00 SIT, vendar pa tožeča stranka lahko z dokumentacije izkaže utemeljenost zneska v višini 1.180.758,00 SIT s pripadki in se v tem delu pritožuje, poleg tega pa glede sorazmernega dela pravdnih stroškov. Med drugim navaja, da ima tožeča stranka vso dokumentacijo, ki izkazuje, da je terjatev napram toženi stranki iz tega naslova utemeljena do navedenega zneska; za del terjatve v višini 411.496,00 SIT pa tožeča stranka ne najde več dokumentacije. Zato ponovno vlaga vso dokumentacijo glede obračuna za skupni znesek 1.180.758,00 SIT, saj je ta v celoti izkazan. Tožnik sedaj dokazuje obstoj vtoževane terjatve na ta način, da predlaga vpogled v konsignacije APP, s katerimi dokazuje, da so fakture, katerih obresti vtožuje, plačane s strani I. d.o.o., prilaga tudi ustrezne specifikacije. Tožeča stranka se ne more strinjati s tem, da je sodišče tožbeni zahtevek kot nedokazan zavrnilo in sledilo ugovoru pasivne legitimacije. Predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku še do zneska 1.180.758,00 SIT s pripadki.
Pritožba ni utemeljena.
Ob ugovoru tožene stranke, ki je glede obračuna (A2) obresti ugovarjala pasivno legitimacijo je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek po obračunu obresti v višini 1.592.222,00 SIT s pripadki zavrnilo. Pravilno je pravno opredelilo, da samo obrestni obračuni kot enostranske listine niso zadosten dokaz o obstoju terjatve ob tako konkretnem ugovoru tožene stranke. Točna je tudi ugotovitev, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da se računi, navedeni v vtoževanem obračunu obresti sploh nanašajo na toženo stranko. V prvostopnem postopku je tožeča stranka priložila samo obračun obresti označen z A2. Šele v pritožbi pa prilaga tudi drugo listinsko dokumentacijo označeno z A/125-135. Ker gre za gospodarski spor, pa nova dejstva in novi dokazi niso dopustni glede na določilo 1. odstavka 496.a člena ZPP. Tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da teh listin ni mogla brez svoje krivde predložiti preje, to je v prvostopnem postopku, zato jih tudi drugostopno sodišče ne more upoštevati. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje pravilna, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP).
Po povedanem je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu po določilu 368. člena ZPP.
Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna tudi sama nositi stroške pritožbenega postopka po 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.