Appeal dismissed because interim ruling under Art. 330 ZPP only addresses claim basis, not claim amount.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against an interim ruling issued under Article 330 of the Civil Procedure Act. The first-instance court had determined only the legal basis of the claim for road safety maintenance costs, leaving the disputed amount for a final decision. The appellant argued the claim amount was incorrect and documentation was insufficient, but the court held these issues are premature. The court ruled that since the interim ruling addressed only the claim's foundation, arguments regarding the specific monetary calculation are irrelevant at this procedural stage and must be raised later.
Legislator headnote
AI generatedArticle 330 of the Civil Procedure Act; Article 368 of the Civil Procedure Act: An interim ruling under Article 330 of the Civil Procedure Act decides solely on the legal basis of the claim, not on the amount, meaning arguments regarding the claim's value are inadmissible at this stage.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Z vmesno sodbo se po 330. členu ZPP odloča le o podlagi zahtevka, ne pa tudi glede višine zneska. Zato pritožbenih navedb stranke, ki se nanašajo na višino zahtevka ni mogoče upoštevati, ker bodo te navedbe relevantne šele pri končni sodbi.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo le o podlagi zahtevka po 330. členu ZPP/77. Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.
Navaja, da gre za stroške vzdrževanja po 1. točki 42. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti cestnega prometa (Ur.
l. RS št. 28/81), ne pa za stroške iz 2. in 3. točke omenjenega določila. Sporna je tudi višina obračunanih stroškov, saj je račun izstavljen enostransko. Predložene tudi ni ustrezne dokumentacije glede njihove višine.
Pritožba ni utemeljena.
Tožena stranka je tekom postopka ugovarjala tožbenemu zahtevku tako glede podlage kot tudi glede višine zneska. Prvostopno sodišče je tako ocenilo, da je smotrno najprej odločiti le o podlagi zahtevka in je zato izdalo vmesno sodbo po 330. členu ZPP, s katero je tožbenemu zahtevku po sami podlagi ugodilo. Obrazložitev izpodbijane sodbe, ki se nanaša na samo podlago zahtevka, tožena stranka izrecno v pritožbi ne izpodbija. Zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti v mejah pritožbe, vendar bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zasledilo, prvostopno sodišče pa je pri svoji odločitvi tudi pravilno uporabilo materialno pravne določbe.
Pritožba tožene stranke se nanaša na višino obračunanih stroškov, torej glede zneska, o katerem pa sodišče še ni odločalo. Vse navedene ugovore v zvezi z obračunom stroškov bo lahko tožena stranka uveljavljala v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče odločalo tudi glede utemeljenosti višine samega zahtevka oziroma obračuna stroškov.
Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na obračun stroškov so tako zaenkrat preuranjene, saj je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo odločalo le o podlagi zahtevka. Zato pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na obračun stroškov ni bilo mogoče upoštevati, saj bodo te navedbe relevantne šele pri končni odločitvi zadeve.
Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti.
Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrditi v skladu s 368. členom ZPP.