Enforcement objection dismissed for failing to allege specific facts under ZIZ Art. 53(2).
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljane dismissed the debtor's objection to an enforcement order, upholding the first-instance decision to proceed with execution. The debtor claimed the claimed amount was incorrect but failed to specify which sum, why it was wrong, or what the correct amount should be. The court ruled that such a vague and undefined allegation does not constitute a legally relevant fact under Article 53(2) of the Enforcement Act, rendering the objection inadmissible for substantive review.
Legislator headnote
AI generatedArticle 53(2) of the Enforcement Act and Article 62(5) of the Enforcement Act; An objection to an enforcement order must allege specific, legally relevant facts and provide evidence; a vague claim that the amount is incorrect without specifying the correct figure or grounds is insufficient to suspend execution.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi.
[JEDRO]
Dolžnik v ugovoru sploh ne zatrjuje nobenih konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki bi v pravdi utegnila pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka. Navedba, da je v sklepu o izvršbi navedeni znesek netočen, oz. da je neki znesek manjši, je tako splošna in nedoločena, da je ni mogoče preizkusiti, saj dolžnik sploh ne pove, kateri znesek naj bi bil netočen, zakaj, in kakšen je po njegovem pravilni znesek.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo zoper dolžnika izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave terjatve 226.470,70 SIT s pripadki.
Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je znesek v sklepu o izvršbi netočen, zato prosi za umik tožbe in soočenje s stranko.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neobrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
Ugovor ni utemeljen.
Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva. Če dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik sploh ne zatrjuje nobenih konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki bi v pravdi utegnila pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka. Navedba, da je v sklepu o izvršbi navedeni znesek netočen, oz. da je neki znesek manjši, je tako splošna in nedoločena, da je ni mogoče preizkusiti, saj dolžnik sploh ne pove, kateri znesek naj bi bil netočen, zakaj, in kakšen je po njegovem pravilni znesek. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni obrazložil svojega ugovora v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, čeprav je bil s pravnim poukom na sklepu o izvršbi na to svojo dolžnost izrecno opozorjen. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnikov ugovor ni utemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.
Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.