Appeal against costs ruling rejected as costs decision is not a final judgment under ZPP.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appeal filed by two plaintiffs against the second-instance court's decision on litigation costs. While the first-instance court ordered the defendants to pay significant sums to the plaintiffs, the second-instance court partially modified the cost allocation between the parties. The plaintiffs argued for a revision based on the Civil Procedure Act, but the court held that a decision on costs is merely an incidental ruling and does not terminate the proceedings, thus failing to meet the statutory requirements for a revision.
Legislator headnote
AI generated5th paragraph of Article 129 of the Civil Procedure Act; Article 400 of the Civil Procedure Act: A decision on litigation costs is an incidental ruling and not a final judgment, therefore a revision against it is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Ni revizije proti stroškovni odločitvi v sodbi.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici Š. K. znesek 6,479.110,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter povrniti pravdne stroške v znesku 161.384,00 SIT, tožniku pa znesek 2,331,210,00 SIT s pripadki ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 58.067,00 SIT. Tožencu I. S. pa je naložilo, da mora poleg navedenih zneskov plačati tožnici Š. K. še 8,810.890,00 SIT, tožniku M. A. pa 3,168.790,00 SIT s pripadki. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene zavarovalnice in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških v razmerju med tožnikoma in toženo zavarovalnico v točkah I. in II. sodbenega izreka tako spremenilo, da je tožnica dolžna plačati toženi zavarovalnici pravdne stroške v znesku 69.280,00 SIT, tožnik pa v znesku 24.928,00 SIT. Pritožbo tožnikov pa je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu v razmerju do tožene zavarovalnice potrdilo. Tožnikoma je tudi naložilo, da morata toženi zavarovalnici povrniti pritožbene stroške in sicer tožnica v znesku 26.522,00 SIT, tožnik pa v znesku 9.543,00 SIT.
Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V obrazložitvi revizije izpodbijata le stroškovni izrek in predlagata njegovo spremembo tako, da bo o stroških odločeno v skladu z določili ZPP o priznanju potrebnih stroškov in izdatkov glede na uspeh v pravdi.
Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).
Revizija ni dovoljena.
Tožeča stranka je sicer vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, vendar pa je hkrati v obrazložitvi določno navedla, da izpodbija le odločitev v sodbi sodišča druge stopnje, ki se nanaša na pravdne stroške. Revizijski predlog in obrazložitev revizije, kadar je dana, predstavljata celoto. Presoja obsega izpodbijanja in revizijskega predloga ne more mimo obrazložitve, kadar je v njej jasno povedano, kateri del sodbene odločitve je izpodbijan in zakaj. V obravnavanem primeru ni dvoma, da tožnika nista zadovoljna s stroškovno odločitvijo, sprejeto v sodbi sodišča druge stopnje in da se revizijski predlog nanaša le na odločbo o pravdnih stroških.
Vendar pa se odločitev o stroških postopka vedno šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP). Zato je treba dovoljenost revizije presojati v okviru določbe 400. člena ZPP. Stroškovna odločitev gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Revizija torej ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 392. člena ZPP zavrglo.